Ocenjujemo: Gospa Bovary

Nebojša Pop Tasić. Režija: Yulia Roschina. SNG Nova Gorica.

pon, 04.05.2015, 18:00

Nebojša Pop Tasić svojo dramatizacijo zastavi podobno kot Heiner Müller v Kvartetu, tam kot zdaj junake Flaubertovega romana prepusti do besede protagoniste Laclosovih Nevarnih razmerij. K besedi in rekonstrukciji preteklega in v epske daljave potopljenega ji zvabi iz zagrobja, iz vseEnosti.

Začne se z zvesto in skrčeno uvodno predstavitvijo Flaubertovega romana, kakor jo skladno s podnaslovom in napotilom, da gre za provincialno moralo, na hitro in sugestivno, gladko in seveda tudi nekoliko moralično obnovi Sodnik, ki izgleda kot Župnik, ki ga odigra Sandi Pavlin, in ustrezno času nastanka besedila našteje vse Emmine 'padce', vse do bridke smrti. Padci so namreč tiste ljubavne avanture, s katerimi se pokuša Ema izviti, vsaj začasno, dolgočasnemu zakonskemu življenju s Charlesom, provincialnim zdravnikom.

Po tem sledi zgodba, kakor jo vidijo vpleteni. Gledamo prizore, v katerih razumemo usodo provincialne fatalke in še bolj krhke sentimentalke, ki jo obletavajo zapeljivci in skušnjavci, ki bi ji posojali denar, predvsem vidimo njeno mizerijo, obsojenost na pripadnost možu in potopljenost v okolje, iz katerega pomaga samo trivialna literatura, pa še ta samo začasno.

Vidimo Emmino obolevnost, ko se ji po avanturah včasih tako poslabša, da je treba na njej uporabiti vse takratne medicinske zvijače, od obkladkov do pijavk. Arna Hadžialjević jo zastavi kot krhko, pa vendar tudi pretkano zakonsko ženo, vidimo njeno neutolažljivo hrepenevstvo, vidimo, kje in kako se pripravljajo njene ture in avanture – med sanjarjenjem o Odrešeniku v samostanu in potem branjem o vitezih na konjih; med dolgočasnim Charlesovim naštevanjem ognojkov in prisadov, ki so ga spremljali čez dan, in urejanjem financ.

Emma je pretresena, ker se ji ne zgodi nič, razen plesov v bližini, jahanja z ljubimci, gledališke predstave. To potem tudi uprizorijo; nebrzdano šmirantstvo, vse tisto, pred čemer tako zlahka klonejo neizkušeni in brez okusa.

Režiserka Yulia Roschina ob avtorjevi dramaturški podpori postavlja uprizoritev na še dodatno skrčen mali oder, scenografija in historično zvesto kostumografijo podpisuje Vasilija Fišer; velik del odra zapolnjujejo tribune, na stisnjenem preostanku pa ob stalni navzočnosti vseh, ki vmes tudi malo komentirajo, nemo in z gestami, nasmehci in podobnim, vstopajo in izstopajo iz vlog, so v medprostoru in igrajo na inštrumente, tudi improvizirane, avtor glasbe je Branko Rožman, izvajalec pa Vladimir Hmeljak.

Potem smo priče tipičnim prizorom, od jahalne šole, v katero popelje Emo Vito Weiss alias Leon oziroma Rudolph kot skoraj ahetip ljubimca in ti prizori so nabiti s sugestivno erotičnostjo, do redkih prebliskov intelektualizma in razsvetljenstva, kakršne predstavlja recimo Lekarnar Blaža Valiča.

Uprizoritev kljub svoji afterpartijskosti, kljub temu, da gre za pisanje čez že tako zmanjšano dramatičen material uspe nekaj izčiščenih in močnih, z energijo nabitih prizorov, predvsem pa na minimalističnem odrčku, tako rekoč družinsko in komorno še enkrat obnovijo zgodbo o Emminem drsenju; Gorazd Jakomini na koncu doda moški pogled, ko v pretresljivem monologu prizna, da morda zakon ni bil ravno zgleden, predvsem s stališča morale – pa vendar se zveze meri in ocenjuje s srcem in glede tega je bila njegova Emma, ki ga je povzdignila iz podeželskega povprečja, prava tarča in dobra partija.


Prijavi sovražni govor