Tiskane izdaje
Srebrni abonma Cankarjevega doma, ki se po tradiciji začne z recitalom vrhunskega interpreta, je letos na začetku ponudil več. V sredo je namreč v Gallusovi dvorani ponovno nastopil Grigorij Sokolov, tokrat z deli Schuberta in Chopina.
Naj se sliši še tako težko verjetno, se zdi, da se je Sokolov povzpel še korak više. Uvodna Schubertova Sonata v a-molu op. 143 je izzvenela v skorajda simfoničnih dimenzijah, tako v pogledu oblikovanja zvočne mase kot barv. Interpretacija oblike posameznih stavkov je bil pogled z višav, izrazna razmerja med stavki popolna. Ni bilo trenutka, ki bi ne bil globoko osmišljen in hkrati samo tak, kot mora biti, pa vendarle tako zelo oseben in poseben, kot ga lahko ustvari le Sokolov.
Sledili so Schubertovi Glasbeni trenutki op. 94, v katerih je prišla še bolj do izraza interpretova izjemna moč, da s kar najbolj skromnimi sredstvi pove največ. Vsaka izmed šestih skladb je bila izpovedno izbrušena. Šele ob taki izvedbi se zavemo, kako velik klavirski skladatelj je bil Schubert.
Po odmoru nas je Sokolov z Nokturnoma op. 32 Frédérica Chopina popeljal v drugačen svet, ponovno z njemu lastno silovitostjo in neposrednostjo najbolj intimne izpovedi. Chopinova Sonata v b-molu op. 35 je bila precej drugačna, kot smo vajeni. Drugačna v pristopu k interpretativni zasnovi, drugačna tempih in v odnosu do tvarine.
V sijajnem prvem stavku je Sokolov osupnil s tem, da je uspel glasbeni tvarini, ki se zdi prehodnega značaja in manj pomembna, dati novo vsebino in nov smisel. Z enako izrazno močjo je sledilo nadaljevanje. Tako lepega in pretresljivega tretjega stavka še nisem slišal, skrivnostni zadnji stavek pa je dokončno zaokrožil izvedbo, ki je ne bo mogoče pozabiti.
Skrivnost izrazne moči Sokolova je predvsem v njegovi popolni iskrenosti in zmožnosti, da jo izrazi. Je povsem zlit z glasbo. Njegova življenjska in muzikalna zrelost sta prešli v modrost, prav modrost pa mu je omogočila, da se je povzpel do višin, kjer se lahko odreče sleherni navlaki in se ne boji odpreti in se izpostaviti tudi v najbolj osebnem in intimnem pogledu. Inštrumentalisti običajno sanjajo, da bi jim inštrumenti peli. Sokolov je te sanje daleč presegel. Njemu namreč ne poje inštrument, pač pa se z inštrumentom zlijeta in poje on, dobesedno. Njegove linije so dosledno vokalno izpeljane.
V tem je bistvo njegove enkratne kantilene, zato mu glasba ves čas diha, naravno in samoumevno, zato se zdi njegovo muziciranje, kot da prihaja z nekega drugega sveta, pa je hkrati do bolečine neposredno in človeško. Povedal nam je, da je še Smisel, in razkril, od kod izvira starodavno prepričanje, da ima Lepota moč očiščenja in spreminjanja sveta. Če je glasba, kot pravijo Nemci, služba božja, je Grigorij Sokolov véliki svečenik.
