Tiskane izdaje
Če sprejmemo tezo, da podobe šele tedaj ponujajo efekt uvida v to, kar je notranje in nosilno, če so videti tuje, radikalno drugačne in nepričakovane, se umetnik danes znajde pred skoraj nerešljivo nalogo.
Madžarski avtor Gyula Várnai se tega v projektu Slepi svet, ki ga je pripravil kurator Barnabás Bencsik, loti brez posebnih pretenzij, bolj kot fenomen novega, v vsebinskem smislu ga privlači formalna perfekcija, predvsem pa izbira drugačnega zornega kota.
Nič posebej novega, že Denis Diderot je opozoril, da določenih zadev ni mogoče izsiliti, temveč se je treba prilagoditi, ključna pri tem pa je izbira zornega kota.
Za slovenske razmere gigantski prostori v Kiblinem razstavišču Portal so kot nalašč za to, saj ponujajo nešteto pozicij za obiskovalca, umetniku pa priložnost, da ga umesti tja, kjer je to najbolj smiselno in učinkovito. Variacije segajo od domiselno prostoru prilagojenega stenskega teksta s citatom fizika Wernerja Heisenberga (ki opozarja, da ni problem zgolj v tem, da ne izbiramo pravega zornega kota, temveč da pravzaprav fenomenov življenja in sveta sploh ne znamo ali nočemo opazovati) do lightboxov, zvočnih del, neonskih in video instalacij ter transformiranih najdenih objektov.
Prav tako kot domiselno poigravanje s tehnološkimi učinki, jukstapozicijami in nepretencioznimi ali zgolj zabavnimi domislicami je zanj pomembna estetska dovršenost. To ga temeljno loči od večine drugih avtorjev, ki posegajo na področji tehnike in »znanosti« predvsem z zapletenimi analognimi in digitalnimi konstrukcijami, ki imajo neredko značilnosti junk tehnologije, medtem ko njegovi artefakti zadržijo kvalitete umetniškega dela same po sebi, torej tudi brez njihovih simboličnih, aluzivnih ali celo utilitarnih razsežnosti.
Danes se težko orientiramo v času in prostoru, vse je neoprijemljivo in fluidno, meje med konstantami in spremenljivkami so zabrisane ali pa oba pojma menjujeta pozicije in karakteristike, skratka, enačbe so čedalje bolj nerešljive.
Projekt Slepi svet – tako kot pravzaprav večina današnje vizualne produkcije – nas obenem bega in nam ponuja nekatere nove horizonte. Predvsem pa nam daje priložnost za igro, za raziskavo naših čutov, za odkrivanje pojavov in vzročnih povezav, ker gre večinoma za instalacije, pa je to seveda primarno osebni, potencirano subjektivni pogled, saj instalacija v svojem bistvu negira kolektivno in univerzalno naravo umetnosti.
To je prva obširna predstavitev enega najvidnejših predstavnikov madžarske sodobne umetniške scene pri nas, njegov Slepi svet pa je ena najbolj elaboriranih vizualnih, zvočnih, svetlobnih, plastičnih in taktilnih prezentacij, kar smo jih v Sloveniji videli v zadnjem času. Primerno za obiskovalce vseh starosti, predvsem pa za otroke in mladino, ki še imajo možnost in sposobnost spremeniti svojo optiko in videti drugo ali drugačno realnost. Ali kot je zapisal Friedrich Dürrenmatt: Svet je slab, vendar je položaj brezupen zgolj za tiste, ki ga opazujejo z zorne točke idealne popolnosti.
