Tiskane izdaje
Obsežna romaneskna pripoved o raziskovanju družinske skrivnosti z vso družbeno-politično prtljago specifičnega zgodovinsko-geografskega konteksta in univerzalnim intimnim soočenjem z vprašanji človeškosti – vpetosti v posameznika presegajoče okvire na eni ter svobodo individualne izbire na drugi strani – v gledališki adaptaciji Gorana Vojnovića in režiji Ivice Buljana razpade v niz slik, ki sopostavljajo različne časovnosti, prostore, politično in zasebno.
Režijski pogled osnovno dogajalno linijo iskanja očeta Nedeljka Borojevića, generala JLA in pred haaškim sodiščem skrivajočega se vojnega zločinca, umesti med druge zgodbe zdajšnjega in preteklega časa, v ospredje pa postavlja načine, po katerih se zasebno konstituira na poligonu velikih družbeno-političnih danosti in transformacij.
Neločljivost obeh ravni z večsmernimi implikacijami spretno zaobjame scenska zasnova (Aleksandar Denić) ogromne dnevne sobe s prepoznavno opremo 70-ih let 20. stoletja ter ustvarja okvir dvoumne nestabilne domačnosti, nad katero visi idealizirana plakatna podoba Jugoslavije in prepišnost skorajda monstruozne konstrukcije iz omar, ki se nenehno odpirajo v funkciji vhodov na odrsko prizorišče in oznanjujejo dejstvo »v omare zaprtih okostnjakov.«
S preskakovanjem časov in prostorov se vzpostavlja pokrajina situacij, ki vsaka zase punktirajo posamezno podobo zasebnega z informativnimi ali dejanskimi vdori političnih dejavnikov. Naslovna Jugoslavija se izriše v konkretnih podobah trenutkov nekih življenj in zaradi neodtujljivosti skupne preteklosti presega zgolj čas dejanskega obstoja.
Usode družin in posameznikov v različnih okoljih pred in po razpadu države predstavljajo prepoznavne podobe, v katere je obsežen igralski ansambel zagrizel s pronicljivimi in duhovitimi karakterizacijami, večstransko, provokativno v luči dualizma idealizirane nostalgije in kritičnosti, z večjezičnostjo in nastopom otrok tudi pogumno in v prid ambientalnemu verizmu in simpatični naivni sproščenosti.
A v tej konstrukciji celotne odrske slike Vladanova zgodba postane le njen sestavni del in le šibak motor te konstrukcije. Marko Mandić kot Vladan, torej tisti, ki s svojim iskanjem očeta požene vse podobe spominov in novih srečanj, je predvsem distancirana in brezizrazna podoba današnjega individualista z izrazitim občutjem, da ne sodi v nobenega od prikazanih svetov, in nejasnostjo, kaj v teh sploh počne.
Med prikazanimi podobami zasebnega se zamegli tudi intimna zgodba Vladanove ožje družine, ki bi lahko podprla protagonistovo motivacijo in kolaž slik zagnala v povezano gibanje. Kar lahko zaslutimo kot izhodiščno poanto – vprašanje, kaj danes narediti s preteklostjo in kako ta odločitev vpliva na našo sedanjost in prihodnost v kakršnem koli političnem kontekstu se bomo že znašli – režija izpostavlja predvsem znotraj posameznih prizorov z Vladanom v različnih dvojicah, s specifično mizanscensko in svetlobno postavitvijo, kar daje izpeljavi vprašanja določeno programskost, ne pa pravega razloga za Vladanovo iskanje in celokupno odrsko preiskovanje podobe »Jugoslavije«, kakor koli jo že razumemo.
Preiskovanje »resnice preteklosti« se izkaže le še kot ena sodobna mimobežna potrošnja v stanju brez vsakršne trdnosti in identitete, končno soočenje pa prinese predvsem popolno iztrganost in izgubljenost, žalostno podobo današnjega trenutka s pretrgano tradicijo preteklosti in brez iztočnic za prihodnost.
