Tiskane izdaje
Tretji koncert Zlatega abonmaja Cankarjevega doma, na katerem je v nedeljo, 12. februarja, nastopil Kraljevi filharmonični orkester iz Liverpoola pod vodstvom njihovega dirigenta in umetniškega vodje Vasilija Petrenka, na začetku ni obetal česa posebnega.
Štiri morske predigre op. 33a iz opere Peter Grimes Benjamina Brittna so bile sicer zelo solidno izvedene, a so ves čas silile k razmišljanju, kaj vse ta glasba še ponuja. Začetek »Zarje« je deloval malce raztreseno, v »Mesečini« bi kazalo več pozornosti nameniti oblikovanju zvoka godal. Tudi »Nevihta« je nekako spolzela mimo.
Zato je bilo doživetje Koncerta za violončelo in orkester v e-molu op. 85 Edwarda Elgarja s solistom Kianom Soltaniem toliko vznemirljivejše. Soltaniev nastop je bil fantastičen. Redko naletimo na solista s tako popolno tehnično in muzikalno sproščenostjo. Soltani je eden tistih redkih glasbenikov, ki imajo toliko povedati, da preprosto ni priložnosti za trenutek, ki bi ne bil polno osmišljen.
Njegovo fraziranje je čudovito naravno, začinjeno z mladostno igrivo spontanostjo in s pravo mero muzikantske podjetnosti. Inštrument, ki učinkuje kot del solistovega telesa, mu poje s polnim plemenitim mehkim tonom. K interpretaciji skladbe je pristopil brez sicer pogoste nabuhle patetike.
Bil je preprost in iskren, pa si je kljub temu lahko privoščil veliko interpretativne svobode in hkrati odlično oblikoval celoto. V dirigentu in orkestru je našel predana partnerja, ki sta se odzivala na visoki ravni komornega muziciranja. Navdušenemu občinstvu je dodal še Bachovo Sarabando za solo violončelo.
V drugem delu koncerta so bili na sporedu Simfonični plesi op. 45 Sergeja Rahmaninova. Tu se je Petrenko pokazal v drugačni luči kot v uvodu. Očitno je to glasba, ki mu je bliže. Njegova interpretacija Simfoničnih plesov je bila temperamentna, ritmično živa in z veliko kontrasta.
Muzikalno se je izredno razživel. Še posebej je bil užitek spremljati njegovo agogično oblikovanje drugega in tretjega stavka s prefinjenimi rubati in gradnjo celote do zelo prepričljivega zaključka. Orkester je igral zelo zavzeto in z velikim žarom in je bil nagrajen z enakim odzivom občinstva.
Namesto obolelega drugega klarinetista je za koncert vskočil kolega iz Slovenske filharmonije. Glasbeniki so pokazali zavidljivo zbranost, saj jih tudi moteče piskanje v dvorani, ki se je pojavilo med Rahmaninovim in je trajalo vse do konca koncerta, ni spravilo s tira.
Zadnja leta lahko slišimo na naših odrih tudi orkestre z boljšo substanco, a bolj poredko s toliko muzikantske volje, kot so jo pokazali Liverpoolčani. Nehote se vsiljuje primerjava s četrtkovim nastopom Londonskega kraljevega filharmoničnega orkestra. Če bi moral izbirati, bi se brez pomisleka odločil za Liverpool.
