Tiskane izdaje
Uprizoritev Krasnega novega sveta je nastala v koprodukciji s Senzoriumom, v okviru katerega Barbara Pia Jenič že dobro dvajsetletje razvija senzorialno gledališče in v zadnjem obdobju senzorialni jezik – ta z veččutnimi dražljaji in atmosfero stimulira drugačne (nezavedne, čutne) telesne odzive ter podpira intimnost notranje izkušnje – vnaša v okvir klasičnega frontalnega gledališkega odra.
Zato premik od poetičnosti senzorialnega v dobesednost visoko razvitega tehnološkega sveta preseneča, še posebej ker verizem futuristične znanstvenotehnološke naprednosti gledališko deluje precej okorno. Dvorano sicer napolnjuje rahlo sladkast vonj, očitno gre za terapijo najvišje alfa kaste, ki med dogajanjem kontradiktorno poteka analogno – z razpršitvijo vonja skozi ventilator, a brez neposredno zaznavnega učinka spremembe.
Odrska situacija vzpostavlja podobo realističnega, le delno odmaknjenega sveta (navsezadnje je Huxleyjeva preroškost danes dosegla točko domačne verjetnosti) v prepoznavni nevarnosti hladne brezčutnosti, vseobsegajočega sistema in vladavine logike razuma. Avtorica odrske priredbe in režiserka Barbara Pia Jenič zgrabi Huxleyjev distopični svet s perspektive novinca Johna (Nik Škrlec), divjaka iz rezervata, ki se znajde v laboratorijskem okolju eksperimentalnega opazovanja s strani t. i. civiliziranega, scela nadzorovanega in programiranega sistema brez razburkanosti čustev in individualnosti, a z vedno dostopno tabletko sreče.
V skorajda prazni sobi brez fizičnega udobja in ob stalnem brnenju Škrlec v belem zaščitnem kombinezonu največ komunicira z osebami oziroma kloni, ki se v prostoru pojavijo digitalno (z videom na zadnji steni njegove celice), z glasom hišnega sistema umetne inteligence Sophie in hologramom svetovnega nadzornika. Podoba razosebljenega sveta uhaja iz sedanjosti z ubeseditvijo življenjskih možnosti, kot izhajajo iz romana ali so nekoliko posodobljene (kloniranje, programiranje genetskega zapisa, različni načini potovanja in teleportacija, orgije pozitivnosti), in s številnimi znanstvenimi ter znanstvenofantastičnimi izrazi (Einstein-Rosnov most, Kvantumport itd.), ki razbijajo kompaktnost odrske snovi.
Gledališka priredba je nasploh obremenjena s podatki romaneskne vsebine in prizadevanjem, da bi predstavila gledalcem Huxleyjev kompleksno zgrajeni svet. Najvišji pripadniki sistema s tehnološkimi posredniki (video, avdio, hologram) Johna predvsem uvajajo v sistem – ga tako njemu kot gledalcem stalno razlagajo in pojasnjujejo. Znotraj sistema ni razdora, le enotno prepričanje o njegovi učinkovitosti in smiselnosti.
Priredba postavi konflikt med sistem in svet »divjaka«, ki izgubljen tava med nerazumevanjem čustvene navezanosti privlačnega alfa klona Lenine, materino odsotnostjo ob intenzivnem zdravljenju z drogo sreče (obe vlogi ne povsem utemeljeno zaseda Petra Govc) in hišno računalniško inteligenco, ki razume in sprejema le navodila v skladu s sistemom.
Ob tem pa – hote ali nehote – ta razkorak gledalcem na miselni ravni predstavi kot osnovno, moralistično intonirano dilemo: bi se raje odločili za takšno totalno uravnavano civilizacijo, ki ukinja krize in trpljenje, a tudi naravo, umetnost in zasebnost, ali pa smo še sposobni – skupaj z Johnom – zaupati v moč svobodne volje in sprejeti naravno človeško nihanje, z dobrim in slabim, z lepoto in bolečino?
In ker je tako ostro zastavljena dilema brez notranjih nians pravzaprav lažna, saj je že pred skoraj stoletjem roman razumel opisano vizijo kot grožnjo, se tudi domet uprizoritve kljub tehničnim novostim in idejam, ki opisujejo progresivne znanstvene postopke, konča pri načelnih vprašanjih preteklega časa.
