Tiskane izdaje
Program osmega koncerta abonmaja Kromatika je postregel z deli francoske romantike. Dirigent Benoît Fromanger je začel večer z manj znano uverturo k operi Kralj iz Lahoreja Julesa Masseneta. Po začetni trdoti, ko zaradi glasnosti tolkal mestoma ni bilo mogoče prepoznati akordov v orkestru, je izvedba skladbe stekla. Presenetil je poln zvok godal, ki ga pri Simfonikih RTV še do pred kratkim nismo bili vajeni.
Sledil je Koncert za violino in orkester v h-molu Camilla Saint-Saënsa. Violinist Erik Schumann je odličen glasbenik, ki je na inštrumentu tudi tehnično suveren in igra s plemenitim tonom. V vseh pogledih se je izkazal kot najmočnejši protagonist večera.
Dirigentu ni uspelo vzpostaviti pravega partnerstva s solistom. K temu je precej prispeval njegov način gestikulacije, ki se je sicer odlično obnesel na mestih, kjer bi »nemško« eksakten pristop uničil muzikalno sproščenost, ko pa je bilo treba vzpostaviti tvoren dialog s solistom (čeprav z razmeroma skromnim glasbenim materialom), se je orkester odzival okorno in z rahlim časovnim zamikom.
Solist se je skušal čim bolj prilagoditi razmeram. Nekajkrat je diskretno poskusil spodbuditi orkester sam, še najbolj očitno v tretjem stavku, ko po izjemnem začetku allegro ma non troppo v nadaljevanju zaradi okornosti spremljave opazno ni mogel povsem uresničiti svoje zamisli. Kljub temu je navdušil občinstvo in se mu oddolžil z dodatkom.
Iz izvedbe Fantastične simfonije Hectorja Berlioza v drugem delu koncerta je bila razvidna dobra dirigentova priprava orkestra. Zvok godal je bil v splošnem poln, mestoma celo plemenit in tudi dinamično dobro niansiran. Vse kaže, da je orkestru uspelo odpraviti največjo slabost!
Začetek simfonije je bil obetaven, v nadaljevanju pa se je ponekod izgubila glasbena nit. Večkrat je manjkal zadosten ritmični impulz kot posledica gestikulacije, zato so bili nekateri deli statični (drugi stavek) in glede na skladateljev program tudi karakterno ne najbolj ustrezni (četrti stavek). Mestoma je zmotilo pretiravanje z jakostjo zvoka. Dirigent je pokazal, da mentalno obvladuje partituro, vendar se občasno že iz tehničnih razlogov zatakne pri izvedbeni uresničitvi zamisli. Tako je do zares prepričljive interpretacije ostalo še kar nekaj poti.
Kljub vsemu je bil koncert poživljajoč. V razmerah, ko pretežni del slovenske glasbene scene nezadržno tone, le naletimo tudi na primer kakovostne rasti. Še en dokaz, da potrebujemo v Ljubljani dva simfonična orkestra!
