Ocenjujemo: Lanez Lenassi

Kipi, 1958 – 2008. Bežigrajska galerija 2, Ljubljana.

Objavljeno
09. december 2015 18.49
Vladimir P. Štefanec
Vladimir P. Štefanec
Neverjetno, kako mehak, intimen material je lahko videti kamen, če ga obdelajo roke mojstra, kakršen je bil Janez Lenassi! Pregledna razstava njegovih del manjšega formata v Bežigrajski galeriji 2 me utrjuje v prepričanju, da prav ta predstavljajo vrhunec njegovega ustvarjanja.

Nadvse prefinjen, občuten, decenten je bil pri svojem mehkem soočanju s trdim materialom, ki mu je na videz nevsiljivo vtisnil svojo misel, duhovno sporočilo. Da bi to lahko dosegel, je moral premišljeno izbrati pravi material z ustrezno strukturo, nato domisliti pravo kombinacijo osnovne oblike in vklesanih poudarkov v obliki linij, skrivnostnih znakov ali bolj ali manj opaznih valovanj.

Pri svojem oblikovanju ali, bolje rečeno, glajenju kamna, je šel tako daleč, da nekatere stvaritve učinkujejo tudi na podlagi odsevov svetlobe ali blagih, komaj opaznih prelivov form, vidnih le z določenih gledišč. Učinke je dosegal s skrbno izbranimi, minimalističnimi, a nadvse učinkovitimi sredstvi, ki gledalca nagovarjajo na primarni ravni, se ga globoko dotaknejo.

Njegove teme se zdijo večne, arhetipske, skulpture navajajo k premisleku o človeku in stvarstvu (npr. programsko delo Civilizacija, ki uvaja razstavo), govorijo o človekovem bežnem vpisu vanj, o njegovih poskusih, da bi ga razumel, se z njim uskladil, kar je kiparju očitno odlično uspevalo. Lenassijevi, s preprostimi sredstvi ustvarjeni kipi, tvorijo včasih kompleksne kompozicije, s katerimi pripovedujejo prav takšne, kompleksne zgodbe.

Njegove »konkretne«, metaforične abstrakcije so vsebinsko polne, celo nabite, njegove vsebine sežejo vse do nakazovanja toplih, »žarečih« zgodb (skulptura Oba iz rdečkastega apnenca). Nespregledljivo je poglobljeno iskanje ravnovesja, tkanje harmonij, ne le med formami in poudarki na njih, ampak tudi med različnimi materiali, kadar gre za dela, ki niso v celoti iz kamna. Nekatere stvaritve, s svojimi valovitimi ali spiralastimi oblikami, kar kličejo po dotiku, po tem, da jih človek pogladi, doživi tudi s čutilom tipa.

Razstava sugestivno demonstrira, kako subtilne učinke lahko izjemen umetnik doseže z uporabo bazičnih, včasih domala asketskih izraznih sredstev – k čemur v Lenassijevem primeru prispevajo tudi jedrnati naslovi del (Družina, Trajnost, Eros, Skupaj, Razpotje, Mit ...) –, dokazuje, da lahko kamen celo šepeta.