Lepotica in zver
Kljub vsemu je predstava, vredna ogleda, predvsem zaradi scenske uresničitve in obetavnih mladih solistov.
Odpri galerijo
Prizor iz Lepotice in zveri.
V ljubljanski Operi so 8. marca (verjetno) prvi uprizorili delo Lepotica in zver (La Belle et la Bête) ameriškega skladatelja Philipa Glassa v gledališki obliki. Glass je namreč izvorno vzel za izhodišče svoje stvaritve istoimenski film Jeana Cocteauja, mu odstranil zvočni del in ga nadomestil s svojim libretom v francoščini ter svojo glasbo.
Običajno izvajajo ta umetnostni hibrid kot v času nemega filma – s projekcijo Cocteaujevega filma in z živo izvedbo Glassovega zvokovnega deleža. Gledališka uprizoritev zato pomeni prestavitev dela v drug medij, pri čemer se bistveno spremenijo vsebinska in funkcionalna razmerja med besedo, glasbo in uprizoritveno substanco. Izvedba takega medijskega »prevoda« je opravičljiva, kadar ga vsebinsko ne osiromaši in mu po možnosti doda novo razsežnost.
Režiser in koreograf Matjaž Farič se je znašel pred zelo zahtevnim izzivom preliti na gledališki oder močno in izrazito vizualno komponento dela, pri čemer je bil pri njeni uresničitvi vezan na številne zakonitosti in determinante iz drugega medija – filma. Svoje delo je opravil odlično. S scenografom Markom Japljem, kostumografom Alanom Hraniteljem in oblikovalcem luči Andrejem Hajdinjakom so ustvarili uprizoritveno skladno celoto, v vizualnem pogledu tudi zgledno zlito s partituro. Fariču je operni režijski debi več kot uspel. Njegova režija je domišljena in konsistentna, ničesar ni preveč, ničesar premalo.
Glasba ob scenski uprizoritvi dobi drugačno vlogo. Ne glede na to, kaj si mislimo o Glassovi glasbi, ta razodeva muzikalnega avtorja. Kljub strukturiranosti, ki temelji na ponavljanju glasbenega materiala, oblikovanega z do skrajnosti popreproščenimi izraznimi sredstvi, vsebuje glasba emotivni naboj in je dobro dramaturško organizirana. Vendar je treba vsak »blok« glasbenega materiala muzikalno izklesati, med bloki pa vzpostaviti odnose (tako med posameznimi repeticijami kot med njihovimi skupinami), kar dirigentki predstave Živi Ploj Peršuh, žal, ni uspelo.
Etudno preigravanje partiture je za živo gledališko dejanje odločno premalo. Tudi drobne spremembe tempov morajo biti kar se da jasne in z živim ritmičnim impulzom od nastopa novega tempa dalje. Izvajalcev nisem videl in ne morem presoditi, ali je bil vzrok za artikulacijsko ohlapnost ne dovolj jasna gesta dirigentke ali ne dovolj usvojena in utrjena ataka orkestra. Lahko je bilo oboje.
Izvedba tega dela namreč ni zahtevna zaradi tehnično težkega dirigentskega ali orkestrskega deleža, pač pa zaradi nujne izredne izvajalske zbranosti in discipline, da se doseže potrebna artikulacijska izbrušenost, ritmični naboj (ne »metronom«) in skrajno natančna dinamična diferenciranost, kar je predpogoj za učinkovito izvedbo. Še bolj od naštetega je potrebno vodenje na podlagi muzikalnega mišljenja, ki sega veliko dlje od (oblikovnih) dvotaktij. Svoje je prispevala tudi nesrečna akustika dvorane in (še vedno) neposrečena postavitev orkestra v orkestrski jami.
Solistične vloge so posebne. Prevladuje »parlando«, kar je logično ob dejstvu, da so pisane kot sinhronizacija govorjenih dialogov v filmu. Nastopajoči so se v njih dobro obnesli, pri čemer ne sodim francoske izreke. Razviden je bil temeljit in kakovosten glasbeni študij, ki je solistom omogočil suveren nastop. Nuška Drašček Rojko se je izkazala v vlogi Lepotice z dobrim, prepričljivim nastopom. Njen glas je vse bolj rezek (med predstavo je pridobila nekaj mehkobe), drugačen kot pred letom, in za vlogo trenutno ni ravno idealen.
Baritonist Filip Bandžak je poustvaril zelo »nežno« Zver, je pa pokazal visoko pevsko raven. Spremljava, žal, ni upoštevala narave njegovega izrazito lirskega nemetalnega glasu in ga je večkrat po nepotrebnem preglasila. Tudi Lepotičini sestri v interpretaciji Štefice Stipančević in Rebeke Radovan sta dobro zaživeli. Vloga Očeta Robertu Vrčonu zaradi pevčeve neprodorne nizke lege ni pisana na kožo, a je bil njegov nastop kljub temu profesionalno korekten. Prijetno presenečenje je bil basbaritonist Luka Ortar v vlogi Avenanta, ki si ga zaradi kakovosti glasu, muzikalnosti in odrske prezence velja zapomniti. Dobro se je obnesel tudi Lucas Somoza Osterc kot Ludovik. Nastopili so še Simon Podjaveršek, Marcel Krek in baletni plesalci.
Dvomim, da se je umetniško vodstvo v celoti zavedalo tveganosti prenosa filma na operni oder in s tem spremembe konteksta Glassovega dela. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj so pričakovali od medijskega »prevoda« in kaj hoteli doseči z njim. Menim, da lahko z gledališko postavitvijo v najboljšem primeru dobimo tekočo in gledljivo, a v žanrskem pogledu povsem neproblematično pravljico, česa več pa že ne. Ustvarjalci in izvajalci predstave so se možnemu cilju močno približali, pot jim je prekrižala le muzikalno preskromna izvedba, kar se da popraviti z ustreznim posegom v izvajalsko ekipo. Vendar je to za uvrstitev dela na repertoar premalo.
Ker predstave ni mogoče upravičiti kot investicije v glasovni ali umetniški razvoj solistov ali katerega od umetniških korpusov niti najti drugega tehtnega razloga za to, se je repertoarna odločitev ob mnoštvu močnejših in pomembnejših del pokazala za neumestno. Kljub temu je to po dobrem letu končno spet predstava, vredna ogleda, predvsem zaradi scenske uresničitve in obetavnih mladih solistov.
Običajno izvajajo ta umetnostni hibrid kot v času nemega filma – s projekcijo Cocteaujevega filma in z živo izvedbo Glassovega zvokovnega deleža. Gledališka uprizoritev zato pomeni prestavitev dela v drug medij, pri čemer se bistveno spremenijo vsebinska in funkcionalna razmerja med besedo, glasbo in uprizoritveno substanco. Izvedba takega medijskega »prevoda« je opravičljiva, kadar ga vsebinsko ne osiromaši in mu po možnosti doda novo razsežnost.
Ker predstave ni mogoče upravičiti kot investicije v glasovni ali umetniški razvoj solistov ali katerega od umetniških korpusov niti najti drugega tehtnega razloga za to, se je repertoarna odločitev ob mnoštvu močnejših in pomembnejših del pokazala za neumestno. Kljub temu je to po dobrem letu končno spet predstava, vredna ogleda, predvsem zaradi scenske uresničitve in obetavnih mladih solistov.
Režiser in koreograf Matjaž Farič se je znašel pred zelo zahtevnim izzivom preliti na gledališki oder močno in izrazito vizualno komponento dela, pri čemer je bil pri njeni uresničitvi vezan na številne zakonitosti in determinante iz drugega medija – filma. Svoje delo je opravil odlično. S scenografom Markom Japljem, kostumografom Alanom Hraniteljem in oblikovalcem luči Andrejem Hajdinjakom so ustvarili uprizoritveno skladno celoto, v vizualnem pogledu tudi zgledno zlito s partituro. Fariču je operni režijski debi več kot uspel. Njegova režija je domišljena in konsistentna, ničesar ni preveč, ničesar premalo.
Glasba ob scenski uprizoritvi dobi drugačno vlogo. Ne glede na to, kaj si mislimo o Glassovi glasbi, ta razodeva muzikalnega avtorja. Kljub strukturiranosti, ki temelji na ponavljanju glasbenega materiala, oblikovanega z do skrajnosti popreproščenimi izraznimi sredstvi, vsebuje glasba emotivni naboj in je dobro dramaturško organizirana. Vendar je treba vsak »blok« glasbenega materiala muzikalno izklesati, med bloki pa vzpostaviti odnose (tako med posameznimi repeticijami kot med njihovimi skupinami), kar dirigentki predstave Živi Ploj Peršuh, žal, ni uspelo.
Etudno preigravanje partiture je za živo gledališko dejanje odločno premalo. Tudi drobne spremembe tempov morajo biti kar se da jasne in z živim ritmičnim impulzom od nastopa novega tempa dalje. Izvajalcev nisem videl in ne morem presoditi, ali je bil vzrok za artikulacijsko ohlapnost ne dovolj jasna gesta dirigentke ali ne dovolj usvojena in utrjena ataka orkestra. Lahko je bilo oboje.
Izvedba tega dela namreč ni zahtevna zaradi tehnično težkega dirigentskega ali orkestrskega deleža, pač pa zaradi nujne izredne izvajalske zbranosti in discipline, da se doseže potrebna artikulacijska izbrušenost, ritmični naboj (ne »metronom«) in skrajno natančna dinamična diferenciranost, kar je predpogoj za učinkovito izvedbo. Še bolj od naštetega je potrebno vodenje na podlagi muzikalnega mišljenja, ki sega veliko dlje od (oblikovnih) dvotaktij. Svoje je prispevala tudi nesrečna akustika dvorane in (še vedno) neposrečena postavitev orkestra v orkestrski jami.
Solistične vloge so posebne. Prevladuje »parlando«, kar je logično ob dejstvu, da so pisane kot sinhronizacija govorjenih dialogov v filmu. Nastopajoči so se v njih dobro obnesli, pri čemer ne sodim francoske izreke. Razviden je bil temeljit in kakovosten glasbeni študij, ki je solistom omogočil suveren nastop. Nuška Drašček Rojko se je izkazala v vlogi Lepotice z dobrim, prepričljivim nastopom. Njen glas je vse bolj rezek (med predstavo je pridobila nekaj mehkobe), drugačen kot pred letom, in za vlogo trenutno ni ravno idealen.
Baritonist Filip Bandžak je poustvaril zelo »nežno« Zver, je pa pokazal visoko pevsko raven. Spremljava, žal, ni upoštevala narave njegovega izrazito lirskega nemetalnega glasu in ga je večkrat po nepotrebnem preglasila. Tudi Lepotičini sestri v interpretaciji Štefice Stipančević in Rebeke Radovan sta dobro zaživeli. Vloga Očeta Robertu Vrčonu zaradi pevčeve neprodorne nizke lege ni pisana na kožo, a je bil njegov nastop kljub temu profesionalno korekten. Prijetno presenečenje je bil basbaritonist Luka Ortar v vlogi Avenanta, ki si ga zaradi kakovosti glasu, muzikalnosti in odrske prezence velja zapomniti. Dobro se je obnesel tudi Lucas Somoza Osterc kot Ludovik. Nastopili so še Simon Podjaveršek, Marcel Krek in baletni plesalci.
Dvomim, da se je umetniško vodstvo v celoti zavedalo tveganosti prenosa filma na operni oder in s tem spremembe konteksta Glassovega dela. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj so pričakovali od medijskega »prevoda« in kaj hoteli doseči z njim. Menim, da lahko z gledališko postavitvijo v najboljšem primeru dobimo tekočo in gledljivo, a v žanrskem pogledu povsem neproblematično pravljico, česa več pa že ne. Ustvarjalci in izvajalci predstave so se možnemu cilju močno približali, pot jim je prekrižala le muzikalno preskromna izvedba, kar se da popraviti z ustreznim posegom v izvajalsko ekipo. Vendar je to za uvrstitev dela na repertoar premalo.
Ker predstave ni mogoče upravičiti kot investicije v glasovni ali umetniški razvoj solistov ali katerega od umetniških korpusov niti najti drugega tehtnega razloga za to, se je repertoarna odločitev ob mnoštvu močnejših in pomembnejših del pokazala za neumestno. Kljub temu je to po dobrem letu končno spet predstava, vredna ogleda, predvsem zaradi scenske uresničitve in obetavnih mladih solistov.
