Tiskane izdaje
Pred dobrim stoletjem je zgodba z revnega družbenega obrobja presenetila meščansko občinstvo, a zakaj Lilioma uprizarjati danes? Seveda je družbeno predmestje pojav vseh časov, uklonjenost brezperspektivni zaciklanosti večno družbeno zakodirana v najšibkejše in najbolj pozabljene sloje, tudi patriarhalna matrica nam še zdaleč ni tuja.
A vendarle se zdi Molnárjevo odstiranje s preprosto podobo dveh mladih primerkov takšnega sveta tako anahronistično, da bi za prepoznavanje aktualnosti in predramitev sedanjih »meščanskih« čutov potrebovalo radikalen poseg.
Glede na časovno premestitev konteksta je priredba režiserke Selme Spahić, dramaturginje Eve Kraševec in lektorice Tatjane Stanič precej skopa; odpravlja izstopajoče geografsko-historične okoliščine, spreminja odnos med »zaljubljencema« v prid večji enakopravnosti spolov, posodablja jezik in v prosvetljenskem duhu spreminja zaključno poanto. S tem dopolnjuje postavitev v sodobnejšo, a ne zares v sočasnosti definirano zgodbo, deloma neopredeljeno med koncem 20. stoletja in zdajšnostjo.
Pomanjkanje aktualne utemeljitve izhaja tudi iz ohranjanja neke vrste nedolžnosti te socialne pripovedke, ki se ne zaveda širšega družbenega konteksta, temveč le nosi njegove posledice. Tu sta osrednja lika pravzaprav dva, Liliom Aljaža Jovanovića in Juli Tine Vrbnjak, ne v ljubezenski zanesenosti, pač pa kot dva aspekta socialne odvečnosti.
Njun družbeni izpad in vedenjski odklon od konvencionalne želje po lepšem življenju je deloma nedoumljiv, kar je jasno razvidno tudi v odnosu vseh okoli para, a v njiju ni nobenega brezkompromisnega ali nekonformističnega (anti)junaštva, le upanje je dodobra potlačeno v nesposobnosti izražanja in umeščanja sebe v ta svet.
V tej svoji tišini Aljaž Jovanović in Tina Vrbnjak oblikujeta učinkovit komplementaren primer tistega družbenega roba, kamor družbene standardi življenjskih okoliščin ne sežejo in jih zato ta ne zmore asimilirati, posledično tudi dileme v tem stanju trpnosti ne vzbrstijo.
V tem dejansko ni nobene družbene kritike niti romanticizma mladega para v danem miljeju, čeprav vseskozi (tudi zaradi svoje nedosegljivosti) funkcionirata kot nekakšna odprta »platforma« za različne možnosti branja in vpisovanja. Iz takšne (že v izhodiščno dramsko predlogo vpisane) splošne podobe, ki predvsem prikazuje in ne komunicira, je pravzaprav uprizoritev potegnila kar veliko.
Zgodbo bistveno sodoloča stiliziran, a poveden gibalni jezik (koreograf Thomas Steyaert) kot dopolnilo vsemu, kar ne najde poti do besed. Dogajanje je tekoče, natančno usmerjano, razgibano z nekaj inovativnimi potujitvenimi igralskimi in režijskimi prijemi, funkcija oseb jasno izoblikovana glede na odnos do Lilioma in Juli. Izrazitejšo napetost v uprizoritev vnaša predvsem scenografija Mirne Ler kot tehten premislek absolutne praznine, izmikajočih se iluzij in neobstoječih perspektiv.
