Tiskane izdaje
SLG Celje nadaljuje redno predstavljanje aktualne tuje dramatike, kot že nekajkrat doslej pa tudi tokrat izbor ni optimalen. Drama Ljubi moj irske avtorice Elaine Murphy je sicer dovolj kratkočasna in v skladu z anglosaško tradicijo lep primer analize trdega, brezkompromisnega realizma življenja običajnega slehernika, vendar kljub temu ne funkcionira. Vzroka sta dva: majhne, a očitno nepremostljive razlike med irsko in slovensko »stvarnostjo« ter nedomišljena režija.
Kar zadeva prvega, je pravzaprav težko določiti okvire problema. Prevajalka Tina Mahkota je zelo dobro opravila svoje delo, in to ne samo kar zadeva prevod, saj je tekst ustrezno podomačila in prilagodila, tudi zgode in nezgode žensk treh generacij so univerzalne in nič kaj lokalno specifične, vendar je celovito identifikacijo s tekstom kljub temu težko vzpostaviti. Morda je glavni vzrok v tem, da drama nima posebnih pretenzij, gre zgolj za neobvezno konverzacijo, ki morda funkcionira v originalu, na slovenskem odru pa precej manj oziroma se izteče zgolj kot anekdotični zbir situacij.
Res pa bi glede na vsebinsko nezahtevnost teksta bilo treba vzpostaviti vsaj nekaj režiserjevih intervencij, da bi uprizoritev presegla monodramsko statičnost. Zasnova besedila je sicer že v osnovi zamišljena kot izoliran frontalni nagovor občinstva brez interakcij med nastopajočimi, vendar bi bilo mogoče tudi v takšnem kontekstu ustvariti precej več dinamike in suspenza – bodisi z bolj vehementnim gestusom, ki bi se odprl v prostor, bolj premišljeno uporabo premorov in s tem spreminjanjem razpoloženjskih amplitud bodisi z bolj razvidno rabo zvočnega ozadja. Ali vsaj luči, ki bi bolj eksplicitno izpostavile aktivno posameznico, poudarile njihove značajske črte ter obenem ločenost in povezanost protagonistk.
Režiser Andrej Jus se ni odločil za nobeno od teh asistenčnih načel in tako je pravzaprav predstava izključno v rokah treh igralk, ki glede na kvaliteto razpoložljivega teksta in medlost režijskih prijemov svoje delo opravijo zelo dobro. Anica Kumer kot Roza je sicer morda nekoliko preveč karikirano navihana najstarejša članica družine, vendar obenem topla in humorna, Barbara Medvešček je že po naravi trpko duhovita in premore izjemno balansiranje med rahlo cinično vdanostjo v usodo in življenjskim vitalizmom, kar se lepo manifestira tudi v tem projektu, Liza Marija Grašič pa je prav tako standardno solidna kot predstavnica najmlajše generacije treh žensk, čeprav je domet vseh treh veliko večji, kot je razvidno iz te predstave.
Ljubi moj je debitantska drama Elaine Murphy, kar je več kot očitno. Uspeh na festivalih Fringe v Dublinu in Edinburgu je sicer razveseljiv, vendar seveda fringe pomeni predvsem 'neobvezno, neuradno, del nečesa večjega in bolj ambicioznega', skratka, gre za svojevrstno off pozicijo. Kot je razbrati iz intervjuja z avtorico, je hotela povedati zgodbo s »čim manj pomanjkljivostmi«, kar ji je tudi uspelo, vendar to še zdaleč ni dovolj za preboj. In tudi precej premalo za uvrstitev na repertoar institucionalnega gledališča.
