Tiskane izdaje
V četrtek, 9. februarja, je v dvorani hotela Union nastopil Londonski kraljevi filharmonični orkester (Royal Philharmonic Orchestra) pod vodstvom solista in dirigenta Pinchasa Zuckermana.
Na sporedu so bila izključno Beethovnova dela, in sicer Uvertura Egmont, Simfonija št. 7 v A-duru ter Koncert za violino in orkester v D-duru.
V začetnih akordih Uverture Egmont je presenetil kultiviran zvok godal. Takšno je bilo tudi nadaljevanje: zvokovno zelo kultivirano, do ušes prijazno, mestoma celo ljubko, a z delno izjemo v kodi brez sleherne dramatike, ki je esenca te glasbe. Uvertura je bila izvedena zelo korektno in ji v obrtnem pogledu ni kaj posebnega očitati, vendar ni bila kaj več kot zelo dobro preigrana.
V enakem duhu je izzvenela tudi simfonija. Zelo korektno, a s premalo iktusa, z ne prav izostreno arhitektoniko formalne strukture skladbe, brez dramske napetosti in značilnih daljših napetostnih lokov, kar vse velja tudi za izvedbo uverture.
Otto Klemperer nekoč zapisal: »Pri Straussu in Mahlerju sijajna inštrumentacija zveni sama po sebi. Pri Beethovnovih simfonijah pa mora dirigent izvleči zvok iz delno nekompletne inštrumentacije.« Zvok v uverturi in simfoniji je bil vsekakor zelo dobro oblikovan.
Koliko gre to pripisati dirigentu ali pa bogati substanci Kraljevega filharmoničnega orkestra in dobrim akustičnim pogojem Unionske dvorane, je težko presoditi. Vse je bilo »lepo in prav«, zgodilo pa se ni prav veliko in občinstvu je bilo tudi sleherno presenečenje prihranjeno. Morda je k temu prispevala utrujenost na turneji.
Močneje je izpadel drugi del večera. Violinski koncert ni dramsko zasnovano delo, kar je bila glede na slišano v prvem delu koncerta gotovo prednost. Pinchas Zuckerman je v njem pokazal, da je dosti boljši violinist kot dirigent. V času modne »historične ozaveščenosti« je presenetil s precej »romantično« interpretacijo skladbe.
Čeprav se je osredotočil na lirski značaj dela, se ni odrekel virtuoznemu pristopu, ki je sicer imanenten solističnemu koncertu kot formi, še zlasti v solističnih kadencah. Prav tako se ni odrekel interpretativni sproščenosti pri fraziranju in občasno ni varčeval z gostim in velikim vibratom.
Muzikalni vrh prvega stavka je bil po solistični kadenci. V drugem stavku se je izkazal z izjemno lepo kantileno in vodenjem linij. Sploh se je zdelo, da s potekom koncerta zbranost nastopajočih raste, kar je precej pripomoglo k prepričljivemu koncu večera. Odzivnost orkestra in njegova komunikacija s solistom je bila ves čas izvrstna.
Koncert je bil zanimivo srečanje s prekaljenimi glasbeniki. Hkrati je opozoril, da je Unionska dvorana odličen, a žal premalo izkoriščen koncertni prostor. Pričujoča ocena pa se bolj kot na interpretacijo nanaša na prispevek solista in kakovostno igro orkestra.
