Tiskane izdaje
Maja Smrekar skozi različne med seboj povezane teme premišljeno gradi opus, v katerem se loteva zadnjega geološkega obdobja antropocen, ki se je začelo pred dvanajst tisoč leti z neolitikom in ga zaznamujejo človekovi vplivi na Zemljin ekosistem.
Med njimi je tudi vse hitrejše širjenje invazivnih bioloških vrst, ki iz bioloških niš izpodrivajo avtohtone vrste, a kot vse živo tudi trenutno največjega invazivca in plenilca na planetu – človeka – prej ali slej čaka izumrtje.
Razstava Preživetveni komplet za Antropocenega – Napovednik je zasnovana kot uporabna oprema za biološko preživetje v apokaliptičnih razmerah, obenem pa se loteva procesa izginjanja lokalnih kultur in ekonomij v primežu neoliberalne ekonomije. Slednja je namreč pogosto predstavljena kot nevtralen, malone naravni pojav, ki pa jo z naravo druži predvsem ena poteza – mehanizem brutalnega preživetja najmočnejših.
Razstavljen mobilni komplet za preživetje, ki domiselno povezuje sodobno umetnost s folkloro, je hibrid med čebeljim panjem in slovensko kmečko skrinjo, katerega jajčasta forma asociira na simbol življenja, njegovo zunanjost pa v duhu ljudske ornamentike krasijo podobice v slovenskem prostoru vse močneje razširjenih invazivnih vrst: japonskega dresnika, orjaškega dežna, zebraste školjke in harlekinske pikapolonice.
Komplet, v katerem je avtorica povezala avtohtono laneno vrv in prašičji mehur z invazivnima akacijo in bambusom, je v osnovi vodni zbiralnik z impregniranimi prašičjimi mehurji, v katere se voda skozi vodne filtre steka po bambusovi cevi.
Predalniki »jajca življenja« vsebujejo osnovne pripomočke za primer apokalipse, in sicer od indikatorja radioaktivnosti, jodovih tablet do zaščitne maske, nanj pa so pritrjene dvokrake lesene vile s snemljivo leseno mrežo, katere uporabnost je odvisna od domišljije in lahko služi kot senčnik ali vrša za lovljenje rib, vile pa tudi kot priročen samostrel.
Praktično uporaben komplet za preživetje je tudi parafraza izginjajočih kultur in lokalnih ekonomij, ki se raztapljajo v bazenu sodobnega neoliberalnega kapitalizma, in kritika večinske ekologije, ki »rešuje« klimatske spremembe v globalnih neoliberalnih okvirih, torej znotraj obstoječih kapitalističnih paradigem, v katerih se korporacije skozi davčne oaze z vsakim dnem le še krepijo.
V tem duhu je bilo zasnovano tudi odprtje razstave, na katerem je vokalna zasedba Katice na melodijo prekmurske pesmi Ne ouri, ne sejaj v invazivnem angleškem jeziku odpela avtoričino poemo The Anthropocene Manifesto. Projekt, pri katerem je oblikovalsko sodeloval Andrej Strehovec, poleg inteligentnega razpiranja vsebin odlikuje zelo domiselna in estetska izvedba, kar tudi nasploh velja za delo Maje Smrekar.
