Ocenjujemo: Maratonski duet

Rosana Hribar in Gregor Luštek. Cankarjev dom, Ljubljana.

Objavljeno
09. junij 2015 18.50
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej

Dobro poldrugo uro trajajoči Maratonski duet je povezava mednarodno odmevnih plesnih duetov, ki jih Rosana Hribar in Gregor Luštek, tudi letošnja prejemnika nagrade Prešernovega sklada, od leta 2006 postavljata na vsaki dve leti in so zasnovani kot gibalna tinktura njunega profesionalnega in intimnega razmerja.

Maratonski duet sestoji iz kronološko nanizanih odlomkov vseh štirih duetov – 10 let, Duet 012, Štirinajst in 16 –, med katerimi so meje bolj kot ne zabrisane, še najostrejša ločnica je med zadnjima duetoma Štirinajst in 16, ko se plesalca za nekaj minut, ki jih »napolni« godalni kvartet Godalika, umakneta v zaodrje ter si verjetno tako odmerita rahel počitek; le redki plesalci so namreč sposobni izvesti plesno tako zahteven in intenziven uro in štirideset minut trajajoči duet.

A četudi so odlomki štirih duetov vključeni kronološko, ne gre za enostavno ponovitev, saj avtorja prva dva dueta odplešeta z izkušnjami kasnejših dveh, poleg tega so bili vsi štirje izvorno uprizorjeni na odru PTL, tokrat pa prilagojeni bistveno večjemu prizorišču Linhartove dvorane.

Skozi kompilacijo se filmsko odvije njun koreografski in osebnostni razvoj, v katerem impulzivnost postaja vse bolj nadzorovana, natančna in ostra, sproščenost pa skozi glasbo prehaja v resnobnost in vse bolj napeto dinamiko. Medtem ko sta prva dva dueta »podložena« s popularno glasbo, zadnja dva poganja sodobna klasika – Štirinajst ponavljajoči se Gardelov tango Po una Cabeza v izvedbi Godalike, duet 16 pa glasba Philipa Glassa.

Svoj koreografski jezik iz dueta v duet nadgrajujeta tako z razvijanjem gibalnih detajlov kot v razmerju do prostora in glasbe ter pri tem izoblikujeta nekaj ponavljajočih se gibalnih sekvenc, ki pomenijo njun koreografski podpis. Tako kot sta se avtorja z Maratonskim duetom ozrla v svojo preteklost, se lahko s svojim lastnim pogledom sooči tudi gledalec, ki je v preteklosti spremljal njuno delo.

Ponovitev je v njunem in v gledalčevem primeru možna samo skozi razliko odkrhnjenega časovnega ostružka, ponovitev, ki ponuja manj in hkrati več v primerjavi z izvorno uprizoritvijo in zlasti njeno drugost in drugačnost. Tako je tudi duet 16 v Maratonskem duetu, ki ga je občinstvo pozdravilo s stoječimi ovacijami, učinkoval drugače, neprimerno bolj lahkotno in odprto v primerjavi s čustveno napeto premiero izpred pred pol leta.