Ocenjujemo: Marijin testament/Brezmadežna/Immaculata

Po romanu Colma Tóibína. Drama SNG Maribor.

Objavljeno
28. september 2016 12.55
Peter Rak
Peter Rak

Glede na specifične okoliščine nastanka predstave in dejstvo, da je posvečena spominu na Tomaža Pandurja, se zdi nujna distanca (in objektivnost, ki je seveda vedno relativna) pri oceni ­projekta Brezmadežna v veliki meri otežena.

Vendar se vse tovrstne potencialne zadrege ob sklepnem crescendu in zadržanih poklonih protagonistke razblinijo. To je tako perfekcionistično zasnovan projekt in predvsem takšen tour de force Nataše Matjašec Rošker, da človek ostane skoraj brez besed.

V uvodnem prizoru se sicer pojavijo nekateri elementi, ki nakazujejo, da se utegne dogajanje na odru razviti v precej abstraktno nizanje simboličnih situacij, gest in težko razberljivih podpomenov­ in metafor, sicer brezhibno usklajenih z glasbenim ozadjem in lapidarno sceno.

Vendar se takšne intence hitro umaknejo monološki interpretaciji teksta, kar se sliši precej neambiciozno, zlasti če imamo v mislih klasične monodramske izpeljave in seveda glede na romaneskni oziroma novelistični temelj besedila; vendar je uprizoritev daleč nad golo narativnostjo ali celo kakšno scensko esejistiko.

Pravzaprav je predstava tako natančno strukturirana, da postanejo vsa teoretična gledališka razpredanja o vzpostavljanju iluzije in deziluzije ter relacij med »igralskim« in »performerskim« ali označevalcem in označencem irelevantna. Dramatičnost se tako radikalno stopnjuje, da dobi razsežnosti magičnega uroka, kar je seveda temeljna intenca sleherne dramske uprizoritve, vendar se v takšnih razsežnostih realizira zelo redko.

Rezultat je seveda toliko bolj impresiven zaradi monološke strukture drame, saj je naloga protagonista toliko bolj zahtevna, ker naj bi prav dialogi, replike in na tej podlagi generirana razmerja in konflikti zagotavljali temeljno dinamiko in energetski naboj.

Nataša Matjašec Rošker je tako suverena, da je identifikacija z likom strah vzbujajoče pristna. Pri tem ne gre za sterilno manifestacijo metjejske dovršenosti, bravuroznega razkazovanja igralske umetelnosti ali izsiljene performerske »estetike živega«, prav nasprotno, gledalec ima skoraj občutek snovne materializacije upodobljene osebe.

In to v vseh legah, naj je to žalost, jeza, obup, melanholija, kes ali trpna vdanost v usodo, kljub na videz kompleksnemu okviru pa uprizoritev – kar je pri nas spet velika redkost – odlikujeta preprostost in jasnost, kar omogoča toliko bolj natančno in pretresljivo poantiranje osrednjih točk in premis.

Vizualna dramaturgija je omejena­ na občasne vložke, ki nikoli niso sami sebi namen, saj ne razkrajajo dramskega logosa in ne predstavljajo pripovedne cezure, temveč so le v funkciji premišljene ilustracije dogajanja ter stopnjevanja sugestivnosti. To velja tudi za glasbo (Silence), luč, za obenem monumentalno in preprosto scenografijo Marka Japlja ter brezčasno kostumografijo Lea Kulaša, slednja je seveda tudi v funkciji ahistoričnega, aktualnega in univerzalnega.

Kljub sklepnemu prizoru, ko Marija pasivno in vdano sprejme ornat in krono ter s tem privoli v svojo domnevno izsiljeno posvečeno pozicijo, predstava pravzaprav ne namenja pozornosti eksplicitni demitizaciji ali profanizaciji Marijinega lika.

Medtem ko Tóibín v integralnem besedilu uporablja za Jezusa in predvsem njegove učence oziroma apostole­ precej ostre, tudi vulgarne in blasfemične oznake, je izbor besedila v Brezmadežni veliko bolj prizanesljiv, Marija predvsem pridobi človeško fizionomijo, ne da bi bil njen izjemni status religiozne ikone resno okrnjen, kaj šele povsem degradiran.

To se spet pokaže za premišljeno potezo, saj se s tem izognemo ozki profiliranosti, ki bi lahko vzbudila takšne in drugačne reakcije, predstava zajame veliko širši spekter problematike, ki se iz religioznega širi v sfero univerzalnega, ob vseh intimnih travmah pa odpira tudi vprašanja smiselnosti angažmaja, naj bo ta verski, družbeni ali ne nazadnje umetniški. Tukaj je morda treba sklepne Marijine besede, da »ni bilo vredno«, jemati z določenim zadržkom oziroma jih obravnavati zgolj s stališča prizadete matere, ki je izgubila otroka, medtem ko realna dediščina angažiranosti nikakor ni jalova in nepomembna.

Pod predstavo formalno ni podpisan noben režiser. To velja razumeti kot poklon Tomažu Pandurju, ki je bil idejni oče projekta, vendar seveda ni dvoma, da je to uprizoritev pod taktirko Livie Pandur. Glede na rezultat si je samo želeti, da ne bi sklenila svoje gledališke poti zgolj s hommageem prezgodaj preminulemu bratu.