Tiskane izdaje
Čeprav se zdi Damir Avdić, ki se je v javno podobo zapisal s svojimi ostrimi izpovedmi, srepečim odrskim pogledom in brezkompromisno surovo odrsko energijo, idealen za lik Mefista, mu tokratni gledališki okvir odvzame vso ostrino.
Ton apokaliptične brutalnosti deloma določi začetek avtorske uprizoritve, v katerem se pogledu ob spremljavi zloveščih kitarskih rifov v hipni osvetlitvi razpre senca dveh nedoločljivih figur (Damirja Avdića in Grega Zorca), vse ostalo pa deluje le še kot poskus dohiteti ta ton in ponovno zgraditi občutek sveta brez Boga.
V osnovi je avtor in režiser Mefista (v produkciji zavoda Maska in koprodukciji Mini teatra, gledališča Kosztolányi Dezső iz Subotice in njihovega festivala Desiré Central Station) zastavil podobno kot svoj gledališki debut Most na krvi. V skorajda izpraznjeni odrski lupini je pozornost usmerjena na lik in prezenco igralca, atmosfera pa dopolnjena z lučjo in zvokom.
A če se je takšen odrski minimalizem v Avdićevem prvencu stopil v skrajno polnost in radikalnost performerjevega izraza, v Mefistu, ki močno reducira vlogo glasbe in luči, telesi pa ujame v statične odrske slike, pušča le še vtis bledega odseva avtorjeve osebnosti, namere ali impulza.
Avdićev Mefisto je tujec, begunec, anarhist, revolucionar in tajkun, manipulator in zmanipuliran, kura, ki nese jajca, režiser, ki ne režira, vodja eksperimenta, ki mu je ušel izpod nadzora, človek kot vsak. Idejno je tako lik vzpostavljen večplastno, a v dejanskem strukturiranju in oblikovanju, v dejanjih in izvajalski poziciji izgubljen, zato fokus nenehno beži od telesa in lika k zgodbi kot nekakšni Mefistovi veliki pripovedi.
V kratkem fragmentiranem besedilu se dotakne več pojavov naše družbene realnosti, ne naslavlja jih z eksplicitno kritiko, temveč jih v svojo pripoved vključi kot okruške sveta, v katerega smo potopljeni, izpostavlja konkretnosti, a skorajda mimobežno, nepomembno, zato njihova materialnost zbledi v praznini konteksta.
V najdaljši Mefistovi pripovedi duše potujejo in skačejo iz enega telesa v drugega kot zli duh iz Twin Peaksa. Telesom in dušam v pravljično fantazijski zgodbi z duhovitimi domišljijskimi preobrati sledimo vse od bifeja, obiska pri Hildi Tovšak, skupaj s karavano beguncev pripotujejo v nemški azilni center, kjer jih napadejo neonacisti, vmes se prikrade še Frljić, psihiater, anarhisti in ideja o mirnem ribiškem življenju.
V drugih mozaičnih delčkih so naznačene še ideje o revoluciji, zdravem življenju v skladu z naravo, ukinjanju intelektualne lastnine, vztrajanju in atomskem uničenju. Kot nekakšen pregled (alternativnih) iskanj rešitve človeka in človeštva.
Med uvodnim paradoksom o hkratni resničnosti izjav, da Boga ni in da je Bog mrtev, ter zaključno besedno intervencijo s skorajda deus ex machina razrešitvijo o neizogibnosti kaosa lahko v teh sporočilih za nazaj prepoznamo logični narativ uprizoritve od prepoznavanja stanja preko preizkušanja različnih stališč in možnosti življenjskih načinov do sprejetja organske divjosti življenja z namigom na pozitivno utopijo.
A ta narativ, natrgan v stremljenju po lastnem preseganju, v loku uprizoritve ostaja enoznačen, v navrženih idejah pa distanciran. Tekst se izgublja v sporočanju, ob tem se sicer spretno izmika vrednotenju posameznih pojavov in možnosti, a jih tudi ne razpre dvomom, sumničenju, razmislekom, niti ne angažira čustvene, doživljajske komponente.
In kdo sploh je ta Avdićev lik Mefista, ki pravzaprav ruši svoje lastne ideje, ko poleg sebe v izredno zamejeno vlogo postavi Zorca kot neke vrste učenca ali nevedno občinstvo, ki s kratkimi vprašanji poganja njegov tok besed, spodbuja vmesno hudičevo grimaso ali se mu pridruži v igri nasilja med besedami kot zvest sledilec, vernik?
V tem, ko je najprej tujec in migrant (tudi v tem svetu), a obenem domačin (kot Mefisto v vseh nas oziroma 'mi vsi smo Mefisto'), res lahko zaslutimo plodno izhodišče, a je ta poudarek še najbolj izražen skozi jezikovni nesporazum med bosansko govorečim Avdićem in slovensko govorečim Zorcem, uporabljen predvsem za dodatna pojasnjevanja in manj v izkoriščanju – če si dovolim vzpostavitev zasilnega osišča – še najbolj intrigantnih namigov o mejah in delitvah, njihovi arbitrarnosti in prehajanju, o skupnem, vprašanju okupiranega ali osvobojenega ozemlja in človeka, vojnega ali mirnega sosedstva.
