Tiskane izdaje
Z uprizoritvijo mi, evropski mrliči je režiser Sebastijan Horvat v tandemu z dramaturgom in avtorjem adaptacije Milanom Markovićem Matthisem vprašanja o (z)možnosti političnega, angažiranega, kritičnega pripeljal na novo raven.
V uprizoritvi uspe izpostaviti, da pri tem ne gre le za navidezno specifične interese prevratniških idej, ampak za temeljno vprašanje (ne)moči in (ne)smisla vsakršnega dejanja in misli v času, ko je Evropa mrtva, svet poln sranja in vere v prihodnost ni več.
Ta obrat odrski dogodek doseže, kot se zdi, s podlagajočim obupom, ki ga zapelje, da opusti vsako upanje v morebitni učinek lastne kritične refleksije in asimilira absolutno ničnost. Odgovor na vprašanje o kritičnem gledališču najde v tem, da ga ni oziroma da ga ne more dati; namesto tega vzpostavi predlog – odgovorov nimamo, ampak v tem smo vsi skupaj. Paradoksalno prav ta ukinitev odpora vzpostavi novo izhodišče za možne utopije.
In v tem je skupaj tudi celotni kolektiv (Damjana Černe, Brane Grubar, Željko Hrs, Alja Kapun, Boris Kos, Anja Novak, Ivan Peternelj, Stane Tomazin, Matija Vastl), ki v prvem planu uprizarja nekakšno apokaliptično ludistično manijo, ritualni vrtiljak človeških želja, nagonov in strahov, ki pustošijo med ruševinami civilizacije, kjer je pleme ostalo samo in zapuščeno. Dejanja spregovorijo skozi močne podobe in simbole iz zgodovine in sedanjosti človeštva, umetnosti, vsakdanjega življenja, folklore.
Med njimi so Tomazin kot izgnani tresoči Jezus, z orožjem ovešena Damjana Černe, Alja Kapun kot izdajalka ukazov za smrtno kazen in spet kot gola Eva na rajski gugalnici, na oder pripleše Peternelj kot Indijanec, v drugem trenutku že kot Delacroixova Marianne z gesli francoske revolucije, cirkuški mojster maščevanja ali smrt, Anja Novak kot Sneguljčica v narodni noši z zastrupljenimi jabolki ali mlado dekle, ki se sprašuje o prihodnosti v uničenem svetu, plaz podob terorizma in mučenja, obsojanja in usmrtitev (politikov, idejnih vodij neoliberalizma, teroristov, kulturniške strokovne komisije), žice in zidov, dileme ob ugrabitvi Janeza Janše, podobe zombijev in mrličev v razrušeni Evropi. Edino, kar zmanjka, je smrtna obsodba samih sebe.
Nasilje v vseh oblikah se združuje z osebnimi izjavami, neukročenimi telesi in divjim plesom. Prepoznavne podobe se nenehno pretakajo druga v drugo, njihov pomen se prevrača, aktivni akter postane kostumografija Belinde Radulović in koreografija Anje Bornšek, sploh pa glasba (Drago Ivanuša in odlomki skladb po izboru igralcev iz zakladnice popularne glasbe); prepletajo se v vrtincu zgodovine, ki se ponavlja v različnih vzorcih in ne dopušča spremembe, kopiči nesnago (dobesedno in metaforično), vse do končnega rezultata, ko trzavico zgodovine zasuje blato iz nepopravljivo počene konstrukcije za odvajanje svinjarije.
Za odpiranje oči takšnemu pogledu je bistvena podlaga ciničen in nihilističen tekst Simone Semenič (z referencami na Srečka Kosovela in Žrtve mode bum-bum Dušana Jovanovića), radikalizirana pisava v formi glasu didaskalije ali dramske osebe v enem toku, ki ne omogoča enostavnega prenosa na oder, temveč funkcionira kot scenarij za odrski dogodek, ki ga ustvarjalci izkoristijo skozi poglobljeno brskanje po njem za ustvarjanje čistokrvne odrske pokrajine.
Simona Semenič v tekstu tudi vzpostavi drugo stran te javne podobe, nevidno zgodbo brezimnega vsakdanjega življenja, ki jo uprizoritev postavi v majhno stanovanje v ozadju odra (scenograf Igor Vasiljev) in razvije v tiho »revolucijo« intimnega. V odnosu na spiralo brez izhoda ali drkanje brez orgazma, ki se odvija na večjem delu odra, se ta drugi čas, čas počasnosti, z Janjo Majzelj in starostniki, sicer neprofesionalnimi igralci, transformira od tegobne trpnosti do absolutnega priznanja ranljivosti, odpiranja čutnosti in ponovnega približevanja.
Vzpostavitev obeh vzporednih svetov s številnimi razpiranji v njunem dialogu in vsakem od njih se odreka eksplicitnemu sporočilu – kar tu kroži, je vse in nič – a jasno sugerira, da se pot začenja prav tu, kjer se moramo naučiti biti skupaj.
