Tiskane izdaje
Na prvem koncertu nove sezone Zlatega abonmaja je v okviru obsežne evropske turneje nastopil Nacionalni simfonični orkester Mehike pod vodstvom šefa dirigenta Carlosa Miguela Prieto z latinskoameriškim sporedom. Večer je uvedla Simfonija št. 2 - »Sinfonia India« Carlosa Cháveza.
Skladba, ki je nastala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je zasnovana na izvirnih starih indijanskih melodijah in strnjena v en stavek s tremi deli. Poudarjen je ritmični moment z izdatno uporabo tolkal, med njimi tudi nekaterih značilnih mehiških, ki jih sicer v običajnih zasedbah simfoničnega orkestra ne srečamo.
Delo je oblikovno zgoščeno, zelo dobro orkestrirano, s sicer prepoznavnimi vzori, a v vseh pogledih dovolj kakovostno, da se je upravičeno obdržalo na simfoničnih sporedih.
Drugače je s Koncertom za klavir in orkester (»Concerto latino«) venezuelske pianistke in skladateljice Gabriele Montero. Monterova oživlja tradicijo pianistov skladateljev od Mozarta do Bartoka, ki so na koncertnih turnejah izvajali svoja dela. Njen klavirski koncert je močno v preteklost zazrto delo, kar samo po sebi ni še nič slabega.
Čeprav slovi kot improvizatorka, o čemer smo se v Ljubljani pred leti že lahko prepričali, je njen tristavčni koncert po kompozicijski zasnovi daleč od improvizacije. V njem se mešajo različni slogi raznih vzornikov s še največ »akvareliziranega« Ravela, pri čemer je vešča orkestracija mestoma v močnem sorodstvu tudi s tisto iz Gershwinovega klavirskega koncerta in še katero.
Kar manjka, je iskrica invencije, da bi delo ob vseh bravuroznostih in odlični izvedbi lahko delovalo tudi zanimivo in vznemirljivo. Občinstvo je sprejelo skladbo in pianistko z velikim navdušenjem, ki se je še stopnjevalo ob pianistkini improvizaciji na melodijo, za katero je zaprosila občinstvo. Pianistka je v kratkem nagovoru omenila improvizatorske predhodnike Mozarta, Beethovna in Liszta, a je med njimi vendarle pomembna razlika.
Omenjeni skladatelji naj bi improvizirali na glasbene téme in jih v improvizacijah obdelovali, medtem ko si Monterova vzame za izhodišče le kratek začetni tonski niz téme, ga nekajkrat ponovi in hitro skrene v zelo oddaljene sfere, izhodiščni tonski niz pa le še občasno vključi v improvizacijo. Kljub temu so njene improvizacijske sposobnosti v času, ko je pri klasičnih pianistih ta veščine skorajda izumrla, osupljive.
Po odmoru smo slišali še Noč majev skladatelja Silvestra Revueltasa. Tudi ta glasba z močnimi folklornimi prvinami izvira iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Pisana je bila za danes že pozabljeni film, vendar sta jo rešila najprej Paul Hindemith in kasneje José Limantour.
Slednji jo je preoblikoval v učinkovito štiristavčno orkestrsko suito, ki je dosegla veliko priljubljenost. Suita ima simfonične oblikovne konture, pri čemer posebej izstopa zadnji stavek z obsežno zasedbo in udeležbo tolkal.
Orkester se je izkazal kot dobro pripravljen, z disciplinirano in dovolj zavzeto igro. Kljub temu, da ni v kakem pogledu posebej izstopajoč, je napravil z nastopom dober vtis, kar je nedvomno zasluga dirigenta Carlosa Miguela Prieta, ki je za evropsko turnejo tudi dosti modro zasnoval spored. Nastopajoči so nato dodali še dve skladbi, namenjeni predvsem dvigu razpoloženja, in spravili občinstvo na noge.
