Tiskane izdaje
Obiskovalec razstave, bivajoč v sodobnem univerzumu polikanih vizualij, utegne prihod nanjo občutiti kot vstop v drug, precej bolj grob svet. Potem pa je predvsem od njegove starosti, poznavanja konteksta in nazorskih usmeritev odvisno, kako jo bo dojel.
Razstava namreč ne pušča enoznačnega vtisa in glede na tematiko bi ga pravzaprav tudi težko. No, lahko bi ga, če bi njeni snovalci sledili tipičnim vzhodnoevropskim obravnavam tematike socialističnega realizma v zadnjih dveh in pol desetletjih, se pridružili načelnemu zavračanju ali celo pogromaštvu, ki pri teh prevladuje, a to se ni zgodilo.
Zdi se, da so nekako obviseli v vmesnem prostoru med pričakovano splošno intonacijo mednarodnega, od Poljske do Albanije potekajočega projekta, katerega del je razstava, in med lastnim, širšim, manj obremenjenim pogledom na obravnavano, danes zvečine zaničevano umetniško epizodo.
Razstava, ki predstavi nekaj vrhuncev tovrstne, z ideologijo pogojene ustvarjalnosti na področju nekdanje države, se zdi nekje med plašno, delno rehabilitacijo in objektivno raziskavo. V prid slednje govori dokaj širok nabor predstavljenih tovrstnih realizacij, predvsem javnih plastik, ki seže čez različna obdobja in kaže raznorodne vplive, od direktnega ruskega uvoza, prek avtohtonih, na predvojnih tradicijah temelječih tendenc, do silnic mednarodnega modernizma, vidnih na poznejših delih.
Ob tem poskuša razstava izpostaviti nekatere specifične kvalitete, ki sežejo čez togi dogmatizem in opozoriti na rušilno slo, ki je uničila mnogo tovrstne dediščine, predvsem na Hrvaškem. Zaključek postavitve, z na tleh ležečo glavo in stisnjeno pestjo, ostankoma enega uničenih hrvaških spomenikov, se zdi nekakšna gesta kljubovanja, tako barbarskim uničevalcem kot sodobnim družbenim silnicam.
Pomembno dimenzijo razstave predstavljajo prispevki sodobnih umetnikov, ki njen kontekst bistveno razširijo, odprejo kar nekaj relevantnih vprašanj, ki zadevajo bolj sedanjost kor preteklost, ne sicer vsi enako sugestivno, a vendarle.
Ker čas teče in odraščajo nove in nove generacije brez neposredne izkušnje s prejšnjim sistemom in ker se na razstavi gotovo znajdejo tudi tujci, bi k njenemu temeljitejšemu razumevanju prispevalo nekaj dodatnih pojasnil, s katerimi bi lahko predstavljeno ustvarjalnost umestili tako v širši umetnostni kot splošni kontekst.
