Tiskane izdaje
Predstava Nemoč zavoda Imaginarni in Mini teatra postavlja v prvo vrsto igralsko magijo Nika Škrleca, ki uro in pol z lahkoto obvladuje gostobesedno pripoved ter preigrava tako raznolike registre igre, kot pripadajo melanholičnemu mladeniču s propadlo kariero in ljubeznijo, njegovim bližnjim, ki se z različnimi vzgibi hladnokrvno (ne)odzivajo na njegovo stisko ali ekstravertirani klovnovsko-cirkuški točki cinično obarvanega komentarja družbenoekonomskega sistema s pridihom elementov od nemega filma ali burleske do mima in karikiranih vedenjskih gest.
Zgodbeni lok izhaja iz motivov romana Klovnovi pogledi Heinricha Bölla (1963) in knjige Globalni minotaver Janisa Varufakisa (2011) – zgodbi je režiser Primož Ekart spretno zgnetel v tekoč dramski in gledališki mehanizem, ki združuje povojni čas in sedanjost, intimno in družbeno.
Tega vodi Škrlec kot do svojega lika neopredeljen in empatično distanciran ter igralsko discipliniran pripovedovalec – v metaforičnem smislu bi ga lahko razumeli tudi kot sodobnega klovna – zgodbe o Böllovem literarnem junaku, nekako otopelem klovnu Hansu Schnierju, ki ekscentrično uprizarja klovnovski šov na temo globalnega finančnega zloma. Časovna elipsa se tako vrne v sedanjost in pojem klovna ter klovnovstva se razpre v raznolikih konotacijah, o katerih se zdi, da bi lahko bile še bolj izčiščene.
Namreč, čeprav je predstava tekoče skonstruirana in se gladko pomika od začetka do konca brez opaznega zastoja (a ne v linearni časovnosti), je razkorak med sodobno finančno in Hansovo intimno krizo takšen, da ti pripovedi druga druge v bistvu ne nagovarjata zares.
Hansova nemoč je osebna nesposobnost pasivneža, ki rešuje dekletov odhod z alkoholom in šibi v poslu, a ga še vedno bolj od ureditve svojega življenja in revščine skrbi romantična zagledanost v ideal ljubezni. Če Böllova literatura v njegovi figuri ostro utelesi (časovno specifično) družbeno, politično in osebnostno materijo nemške povojne krajine, je gledališki Hans danes manj pikro ogledalo kot individualistično vase zazrta pojava.
Po drugi strani je uporabljen izrez Varufakisove razlage svetovne ekonomije, ki je po krizi pristala v nedoumljivih številkah, vloženih v bančni sistem, analiza absurdnega delovanja aktivne sile kapitala, ki še vedno deluje kot abstraktna, avtonomna moč. Tudi če je ne dojamemo popolnoma, osupne in pusti vtis, vsaj ko Škrlec z vsemi milijardami v eksaltiranem zanosu popiše kar dve steni in naredi še zmagovit navijaški krog, če ne že prej. Osebna nemoč je zgolj osebna in globalna nemoč sploh ni nemoč.
Kjer je torej idejno zaznati stično točko, njen kontekst v realizaciji presečišča obeh svetov umanjka in s tem okrni tudi utemeljenost navezave na osebni svet in družbeni čas gledalca. Sploh če predpostavljamo angažirano umestitev predstave v sodobno realnost, dosti učinkoviteje pa jo lahko označimo za presenetljivo intimno uprizorjeno pripoved – poleg tega še v očarljivo ustreznem gledališkem ambientu starega meščanskega stanovanja z odpadajočim ometom –, povabilo v svet, ki deluje, kot da ni čisto iz danes in tu, a prav daleč zagotovo ni.
