Tiskane izdaje
Ena od temeljnih »pomankljivosti« gledališča v primerjavi z drugimi mediji naj bi bila nezmožnost prepričljive simultane predstavitve različnih časovnih in lokacijskih kategorij.
Kronološki, situacijski, narativni ali prostorski preskoki, podvajanja ali zamiki so pogosto zgolj improvizirani, fragmentarni ali nerodno ilustrativni, neredko pa tudi kaotični in konfuzni, saj gledališče pač ne premore orodij, ki bi današnjemu razvajenemu gledalcu lahko pričaralo brezhibno vizualno iluzijo oziroma izmenjavo sekvenc brez opaznih šivov.
Če se sprijaznimo s tem, da tovrstnega perfekcionizma pač ni mogoče doseči in da je lahko sugestivnost zgolj s pomožnimi sredstvi pravzaprav še večja, pa so odrski rezultati povsem zadovoljivi. Nostalgična komedija Vinka Möderndorferja s simultanim prikazom treh različnih življenskih obdobij določenega para to dokazuje, idejo je režiser Boris Kobal realiziral enostavno in domiselno, preklopi se odvijajo gladko, ne da bi predstava razpadla v fragmente in podstrukture, orientacijske točke so logične in jasno definirane.
Predvsem po zaslugi vsebinsko in dramaturško dovolj preprostega Möderndorferjevega teksta. Razveze in spajanja odrskega časa so tudi ena od osrednjih zanimivosti drame, sama »zgodba« zgolj retrospektivno orisuje življenjsko pot ostarelega para, zaplet pa je omejen na intimne reminiscence. Kar seveda ni nepomembno, univerzalne želje, aspiracije, upi in obžalovanja so tukaj koncentrirani, postavljeni v drugačen kontekst in s presenetljivim zaključnim preobratom oziroma razkritjem dobijo tudi drugačen karakter in poudarek.
Teme so res reducirane na navidez obrobne pripetljaje, banalne zaplete in nesporazume, vendar se iz vidika nekakšnega dokončnega obračuna z življenjem izkažejo za veliko bolj pomembne kot veliki usodni in dramatični kolektivni in družbeni konflikti, s katerimi si zapletamo večji del življenja, čeprav nanje nimamo posebnega vpliva.
Da te presežejo zgolj informativni značaj so seveda zaslužni igralci in igralke, starka/starec, ona/on, dekle/fant, ki iz vsakdanjih dialogov in situacij poustvarijo dovolj plastičen in intriganten odrski dogodek, ki sicer ne premore posebnih vsebinskih ali formalnih presežkov, zato pa toliko bolj intenziven čustveni naboj.
Anica Kumer in Evgen Car poosebljata starčevsko sprijaznjenost z usodo, nezanesljivost spomina oziroma prilagajanje videnja dogodkov lastnim prepričanjem, nekdaj viharna koeksistenca se izteče v blago kresanje iskric. Liza Marija Grašič in Aljoša Koltak ter Tanja Potočnik in Bojan Umek poskrbijo za korekcijo nejasnih reminiscenc pa tudi za stvarno, pogosto tudi precej neprizanesljivo, pikantno in ostro upodobitev vse prej kot harmoničnih odnosov, tukaj pa sta še odlična Barbara Medvešček in Igor Žužek, ki s številnimi komičnimi liki poskrbita za parodično rahljanje napetosti.
Rezultat solidnega teksta, korektne režije in predvsem zelo dobrih protagonistov je topla humorna miniatura, ki relativizira naše življenjske prioritete ter opozarja na pomen intimnih medsebojnih odnosov, ki so v obdobju potencirane hektičnosti bolj glamuroznih identifikacij postavljene na stranski tir, čeprav nas temeljno determinirajo.
