Tiskane izdaje
Čeprav je čas operete mimo, najdemo v tem žanru vrsto del, ki jih lahko zaradi glasbene in gledališke vrednosti brez zadržkov uprizarjamo tudi danes. Opereta Jacquesa Offenbacha Orfej v peklu, ki so jo po desetletjih znova uprizorili v Ljubljanski operi (različica iz leta 1858), sodi mednje.
Pri uprizoritvi operete je še bolj kot pri operi pomembno razmerje med uprizoritveno zamislijo (z domišljijo in okusom), dobro glasbeno izvedbo ter (najmanj) obrtno dobro režijsko in igralsko izpeljavo.
Režiser Vito Taufer v zasnovi ni šel v širšo aktualizacijo. Ostal je pri obravnavi partnerskih in družinskih odnosov ter dvojne morale in jih prikazal skozi resničnostni šov. Režija je dovolj živa in tekoča in predstava se po obetavnem začetku lepo razvija. Spodrsne ji pri doziranju vulgarnosti. Offenbach in Cremieux (libretist) z namigovanji na spolnost (kar je dosti bolj žgečkljivo od očitne gestikulacije) nista skoparila.
Če pa sta že bila morda mestoma neslana, je tokratna izvedba na odru večkrat »preslana«. Razlika v (ne)užitnosti je precejšnja in bistvena! Presenetljiv je tudi »dramaturški zasuk« v zadnjem prizoru, ki se namesto v offenbachovskem odvija v dantejevskem peklu na večernem zborovanju abonentov zakotnega seks šopa. Kraj je bolj dolgočasen od Olimpa, zatohel in za povrh tudi duhamoren. Grozote pekla še potencirajo kostumi, ki nas na kar najbolj dramatičen način opozarjajo, da imamo Slovenci izrazito nezdrave prehranske navade.
Da bi bil priporočljiv bolj zdrav življenjski slog, ostane na koncu, žal, še najbolj izčiščeno sporočilo predstave. K razgibanosti na odru je veliko pripomogla koreografija Miha Krušiča. Mestoma je celo »preambiciozna« (na Olimpu), vsekakor pa so bili atraktivni njegovi mladi plesalci. Scena in kostumi (v okviru režijske zamisli), ki jih je oblikoval Samo Lapajne, so odlični, prav tako luč Pascala Mérata.
Prevod Primoža Viteza je v govorjenem delu s tekočimi dialogi v živem jeziku in brez posiljenega duhovičenja zelo dober. Péto besedilo pa bi veljalo obrusiti in v večji meri upoštevati tempo izvedbe (z izbiro besed glede na zahtevnost izgovarjave) in metrum ter sintakso bolj prilagajati melodiji. Za petje v gledališču je boljše od še tako dobrega bralnega teksta besedilo, ki se ga razume in zveni.
Predstava v soboto, 10. oktobra, se je pod dirigentskim vodstvom Marka Gašperšiča odlikovala z dobrim ritmom gledališke izvedbe in z muzikalnim vodenjem. Zvokovna usklajenost orkestra z odrom je bila zgledna. Orkester sicer ni igral brez napak, a je bil na splošno soliden. Ne bi pa vsaj mestoma škodilo nekoliko bolj zavzeto igranje (espresivo). Znamenite uverture, ki je delo Carla Binderja in ni sestavni del katere od Offenbachovih različic dela, niso izvedli.
Od solistov v opereti se pričakuje, da so vsaj tako dobri igralci kot pevci, zato je treba njihove prispevke vrednotiti v okviru celotnega nastopa. Govorni del je tokrat presenetil (lektorica Nevenka Verstovšek) in je bil povečini znatno boljši od petja, nad čemer bi se veljalo zamisliti. Dialogom so upravičeno posvetili veliko pozornosti, saj taka predstava z zgolj dobro glasbeno izvedbo ne bi preživela.
Na odru je blestel Robert Vrčon v vlogi Jupitra z odlično prezenco, pristno komiko, brez zdrsov čez rob okusa in s solidnim pevskim nastopom. Urška Arlič Gololičič se je v vlogi Evridike odlikovala z dobro igro in govorom. Glasovno ji vloga ni pisana na kožo in tudi v tehničnem pogledu se bo treba disciplinirati. Občasno je delovala težko, v registrih neizenačeno, višine pa so se rade razpršile, kar je mestoma pospremila še dvomljiva intonacija.
Matej Vovk kot Pluton je pokazal znaten pevski napredek, je pa čas za temeljito utrditev tehnike in zlasti oplemenitenje glasu. Zelo dober je bil njegov scenski nastop tako v govornem kot gibalnem pogledu. Branko Robinšak je bil v vlogi Orfeja manj izrazit, medtem ko je bila Nuška Drašček Rojko kot Javno mnenje govorno odlična, v pevskem pogledu pa je nihala, a je boljši pol prevladal. Pozornost bi zbudila še Rebeka Radovan v vlogi Diane, če je ne bi (zlasti v prvem dejanju) oviral prekratek dih.
Gojmir Lešnjak v vlogi Johna Styxa v pevskem pogledu sploh ni opazneje odstopal od večine solistov(!). Brez zdrsov v »preslanost« bi bil po nizu interpretacij drugih igralcev v sorodnih vlogah lahko dobrodošla osvežitev. Kot solisti so nastopili še Edvard Strah, Robert Brezovar, Ana Dežman, Eva Černe, Mirjam Kalin ter Urška Breznik. Zbor je dobro pripravila Željka Ulčnik Remic.
Uprizoritev je predvsem potrdila Offenbachov gledališki talent. Njena izpeljava (ne zastavitev!) in izvedba pa sta se kljub slabostim uspeli prebiti skozi ovire, kjer se večina domačih operetnih uprizoritev spotakne in (pro)pade, kar je treba ceniti. Merjeno s klasičnim »opernim vatlom« pa bi bila ocena, seveda, drugačna.
