Tiskane izdaje
Natanko dve leti za tem, ko je prišla v kino njegova romanca za odraščajoče najstnike Utrip ljubezni, se režiser Boris Petkovič vrača s še enim filmom za mlajše občinstvo, tokrat narejenim po istoimenski literarni uspešnici Primoža Suhodolčana Košarkar naj bo!.
Suhodolčan, tudi avtor scenarija, je knjigo, ki je kar štirikrat zapored prejela priznanje moja najljubša knjiga, izdal leta 1994, a zgodba je med letoma 1981 in 1982 v nadaljevanjih najprej zaživela v takratnem Pionirskem listu, danes Pilu. Ob zgodbi o malce lenobnem in nerodnem mladem dolginu Ranti, ki se končno malce zgane, ko ga učitelj telovadbe povabi v šolsko košarkarsko ekipo, je tako odraščalo kar precej generacij osnovnošolcev.
Seveda ni zagotovila, da literarna uspešnica nujno postane tudi filmska. Otroški in mladinski filmi so gotovo med najzahtevnejšimi in tveganimi zvrstmi. Danes pa sploh. Konec koncev je to pokazal prav Petkovičev Utrip ljubezni, film, ki mu kljub lucidni in duhoviti urbani najstniški romanci, ki jo učinkovito poganja raperska dinamika, ni uspelo pripeljati v kino najstniških množic.
Tistih, ki jih trenutno obseda predvsem serija Igra prestolov – filmski svet, ki se upira vsem odraslim predstavam o tem, kaj naj bi, ko gre za film, zanimalo sodobne najstnike. Kot da pravo najstniško občinstvo sploh ne obstaja več, ampak se iz otroškega čez noč prelevi v odraslo.
Košarkar naj bo nagovarja prav to še obstoječe otroško občinstvo. Predvsem tisto iz druge triade osnovne šole, ki nima prav veliko kakovostne filmske ponudbe. Zdi se, da je navezi Petkovič-Suhodolčan za to občinstvo uspelo zmesiti pravo mero verizma in pravljičnosti.
Najprej na ravni zgodbe, preproste, seveda tudi idealizirane prispodobe tegob in radosti zgodnjih najstniških let, kot so prve ljubezni, iskanje identitete, šolske težave ipd., ne prav dramatičnega zamaha, a duhovitih dialogov in peripetij. Potem so tu humorno, mestoma karikaturno karakterizirani liki, zlasti seveda starejših, naj gre za Rantova starša, preveč skrbno mamo (Ana Maria Mitič) in dobričinarskega očeta (Matjaž Javšnik), blago stroge učitelje (Marko Miladinović, Gojmir Lešnjak - Gojc, Saša Pavček) ali edinega negativca, trenerja konkurenčne ekipe (Lado Bizovičar). Učinkovita je tudi zasedba mlajših, od Rante (Klemen Kostrevc), prek Smodlaka (Matija Brodnik, ki smo ga videli že v Šterkovem filmu Pojdi z mano), do Metke (študentka AGRFT Gaja Filač).
Kostumografija (Tina Bonča) in scenografija (Janez Prohinar), polna močnih barv in idiličnih, skorajda sladkornih prizorišč (direktor fotografije Mitja Ličen), ne skrivata navdušenja nad vizualno bonboniero kakšnega Wesa Andersona, kar domišljijsko neobremenjenemu filmu povsem ustreza. Tu je še glasba Nina de Glerie, pomešana s kičastim, a v filmu povsem učinkovitim slovenskim popom.
Posebnost filma je gotovo tudi to, da ostaja malce anahronističen. Med drugim je tako očiščen sodobne tehnologije, ki je danes vse bolj ponotranjen del zlasti najstniške medsebojne komunikacije. V tem je seveda namerno, a upravičeno naiven.
Kot že pri Utripu ljubezni je Petkovič pokazal, da je suveren režiser, ki z lahkoto obvladuje žanrski milje. Pa seveda tako filmski prostor, akterje kot dramaturško dinamiko in ritem filma. Da točno ve, kaj hoče in komu je film namenjen. V seštevku: Košarkar naj bo je simpatičen, gledljiv in kratkočasen otroški film, ki slavi prijateljstvo, trud in ljubezen. In to naredi na humoren in topel način. Nič več, a gotovo tudi nič manj od tega. In to seveda še zdaleč ni tako enostavno, kot se morda sliši. Ženja Leiler
