Tiskane izdaje
Glasbena pravljica za pripovedovalca in orkester Peter in volk po izvirnem, leta 1936 nastalem skladateljskem delu Sergeja Prokofjeva je zadnja premiera ljubljanskega nacionalnega operno-baletnega gledališča v tej sezoni (ogledala sem si predstavo v četrtek, 22. junija).
Po izboru umetniške vodje baleta Sanje Nešković Peršin je svojo odrsko zamisel izjemne stvaritve za najmlajše predstavil Ivan Peternelj, znan kot igralec oziroma gibalec in režiser. V preteklosti je med drugim sodeloval s skupino Betontanc, ki se je deklarativno posvetila fizikalnosti človeškega telesa in odnosu telesa do elementov, ki omejujejo svobodo gibanja.
Glasbeno-baletna pravljica Prokofjeva je pri nas zaživela leta 1961 v izvirni koreografiji Henrika Neubauerja (sam je tudi odplesal vlogo Petra), narejeni za Slovensko mladinsko gledališče, pozneje pa namenjeni še ljubljanski baletni šoli.
Postavitve žal nisem videla, v spominu pa mi je ostala odlična televizijska koreografska priredba Majne Sevnik (1971). K njenemu uspehu so nedvomno prispevali številni ugledni baletni umetniki prejšnjega stoletja, med drugimi Vojko Vidmar kot Peter, Mojmir Lasan v vlogi Volka, Maruša Vidmar kot Ptičica, v drugih vlogah pa še Stane Polik, Jaka Hafner in Janez Mejač.
Ob spoštovanju do vsega, kar je navedeno v gledališkem listu o zdajšnjih ustvarjalcih, to je o režiserju in koreografu Ivanu Peternelju, adaptatorki in dramaturginji Jani Pavlič, scenografki in kostumografki Barbari Stupica ter o glasbenem vodji oziroma dirigentu Aleksandru Spasiću, je treba vendarle zapisati, da je domnevno sodobno nadgrajena predstava nepravljična in revna, kot da bi hotela zdajšnjo generacijo malčkov načrtno prikrajšati za fantazijo.
Predvsem je opazno, da se je koreograf gibalec soočal z ansamblom kot analfabet v klasičnem baletnem besednjaku. Za asistenco mu je bila dodeljena hišna plesalka Georgeta Capraroiu. V predstavi se pojavljajo (najverjetneje po njeni sugestiji) tudi klasični koraki, ki pa delujejo netematizirano oziroma vsebinsko neustrezno. Ob površni izvedbi le še bolj banalno prebijajo obzorje Peterneljevega pristopa, kot nekakšna dodana praznost. Še tako preprost gib lahko pravi umetnik ustrezno dooblikuje in osebno dogradi.
Toda plesalcem se to ni posrečilo. Če infantilna poenostavljenost koreografovega vnosa niti ni zares nagovorila baletnega ansambla, ta po drugi strani ni bil dorasel sicer samozadostnim baletnim korakom. Tudi kostumografski in scenografski prispevek ter glasbeno vodstvo Aleksandra Spasića (pripovedna neizrazitost instrumentalnih vlog) nista z ničimer podprla Peterneljeve stvaritve. Tako predstava ni na dostojni, kaj šele umetniški ravni, kakršno pričakujemo od nacionalne gledališke ustanove.
Ta hip je vsakršno razmišljanje o tem, kaj se pravzaprav godi z ljubljanskim baletom, skrajno nehvaležno. Morda bo realizacija repertoarja, načrtovanega za prihodnjo sezono, ponudila odgovor na vprašanje, ali so zavod v resnici preplavili tokovi, v katerih bi se utegnil državni baletni ansambel dokončno preobraziti v Betonbalet.
