Tiskane izdaje
Tisto, kar znova in znova ponavljamo, skozi repeticije izgublja prvotni pomen, vsebinsko se prazni, obenem pa se začenja vzpostavljati kot normativ – četudi ima izhodišče v opozicijskem.
Smole se je pri pisanju Igric tako v naslovu, kot tudi motivno napajal pri Beckettu, pomembno figuro povojnega gledališča ter avtorju, ki ga štejemo kot enega izmed ključnih piscev drame absurda in ki je deloval v izrazitem nasprotju, celo v konfliktu s tradicijo realizma.
V sodobnosti postavljanje del avtorjev, ki so pisali opozicijske, protisistmske tekste – kakršen je bil na prefinjen način, s svojo poetično dramo tudi Smole – vse bolj in bolj postaja normativno, obenem pa je, izvzeto iz konteksta, postavljano z že utečenimi gledališkimi postopki, vse manj izvirno – in ne več v opoziciji s klasičnim. Nasprotno: takšen način postavljanja postaja ustaljen.
Vtis tovrstne 'nove ustaljenosti', ki se pojavlja na mestu, ki naj bi bilo rezervirano za nasprotje normativnemu, daje tudi predstava Plovemo.
Igralci besedilo, ki je nastalo s kolažiranjem vseh treh Smoletovih Igric, pogosto pospremijo z gibi, ki naj bi mednje bolj ali manj naključno razvrščene replike pomensko razpirale in jih obenem dopolnjevale. Toda zdi se, da niti ustvarjalci sami niso bili povsem prepričani, na kakšen način naj bi se to dogajalo in kateri naj bi bili ti novi pomeni, ki jih koreografije odpirajo.
Gib sam na sebi je nekoliko prazen, koreografija morda malenkost duhamorna. Oder je, kakor je že v navadi, bolj ali manj izpraznjen – edino, kar ga zapolnjuje so plastične jelke, ki so motivno le šibko povezane s kontekstom predstave.
Tokom postavitve niti ne prihaja do izgradnje 'likov', prizori ne tvorijo zaključene celote – ali zgodbe. Četudi oder v začetku preplavlja projekcija številk, ki lahko ponazarjajo množico ljudi in so posamezniki, se iz nje izluščijo sprva oblečeni v enake plašče, kasneje pa jih slečejo in ostanejo pred publiko v 'civilnih' oblačilih, ki naj jih vzpostavljajo kot individualne posameznike, je razvoj likov prešibek; skozi nabore replik (ki se – kot je tudi v navadi – rade ponavljajo), se preprosto ne razvijejo posamezniki – v nekem smislu ves čas ostajajo 'množica'.
Na odru je tako pet oseb, ki plovejo 'tja', 'proti soncu', 'svobodno', četudi se v tej neomejenosti paradoksalno kaže predvsem neka tesnoba ob zavedanju, da nimajo cilja (in ne smisla). Z nekaj domišljije lahko k temu pripnemo eno izmed interpretacij scenografij, ki bi lahko ponazarjala gozd informacij ali celo virtualno resničnost, ki je sodobni slehernik nima več pod nadzorom. Svet, ki je prav z digitalizacijo in različnimi možnostmi transporta postal manjši v tem smislu postaja obenem tudi manj obvladljiv in zbuja predvsem tesnobo in briše smisel.
Toda pomembno je že zapisano – do te ali podobnih interpretacij se lahko prikopljemo le z nekaj domišljije in dobre volje; ne gre za (pozitivno) interpretacijsko odprtost: gre za občutek, da ustvarjalci niso bili scela prepričani, kako naj tvorijo povezave med posamičnimi elementi predstave ali česa (katerih vprašanj) se pravzaprav želijo lotiti in na kakšen način, zato to prepuščajo gledalcu, ki pa mu spričo ponavljanja nekih že videnih postopkov in načinov po predstavi naposled ne ostane kaj dosti.
Plovemo je predstava, ki skuša dajati vtis nekakšne opozicijske, 'avantgardne' izvirnosti, ki stopa v nasprotje s klasičnimi postavitvami, toda dejansko ne postreže s čem še ne-videnim, s čem svežim; poslužuje se tehnik, postopkov in elementov, ki se jih pričakuje v tako imenovanim 'avtorskih projektih', v 'sodobnem gledališču', pri čemer načinom, ki so v tovrstnih predstavah že ustaljeni, ne dodaja ničesar presežnega, med posamičnimi elementi pa ne tvori dovolj razdelanih, vsebinskih povezav.
