Tiskane izdaje
Po skoraj šestdesetih letih od prve uprizoritve smo tudi na slovenskem odru dočakali opero Pogovori karmeličank Francisa Poulenca. Pravzaprav gre za prenos oziroma »reciklažo« zagrebške postavitve iz leta 2007 v režiji Krešimira Dolenčića s sceno Dinke Jerićević, kostumi Ane Savić Gecan in oblikovanjem luči Denija Šesnića.
Uprizoritev, ki je na Hrvaškem prejela vrsto nagrad, smo videli tudi na gostovanju Zagrebške opere v Ljubljani. Zakaj se vodstva naših gledališč odločajo za reciklaže uprizoritev iz neposredne geografske bližine, ki so vsaj delu opernega občinstva že znane, ni jasno. Zmanjševanje produkcijskih stroškov je malo verjetno.
Vsekakor je bil mariborski »nakup« boljši od lani v Ljubljani recikliranega Dolenčićevega Seviljskega brivca. Režija Karmeličank se namreč v osmih letih od zasnove še zdaleč ni toliko postarala. Če odmislimo prvo sliko, ki pušča v režijskem pogledu vrsto vprašanj brez odgovora (in je bila najšibkejša tudi v izvedbi), ter nekaj drugih malenkosti v nadaljevanju, je predstava tekoča in likovno usklajena, hkrati pa stilizirana do mere, ki dopušča tudi manj dosledne rešitve. Dolenčić ima sicer za sabo še (pre)velik režijski opus in sodeč po domišljiji naših intendantov lahko pričakujemo v bodočnosti še kakšen prenos.
Karmeličanke so opera, v kateri je glasbeni kontrast zelo zmerno, a pretehtano odmerjen. Zaživijo le z muzikalno natančno zastavljeno in rafinirano izvedbo. V delu prevladujejo zelo mirni (počasni) tempi, kar predstavlja marsikateremu dirigentu veliko težavo. Za izvedbo je dober pulz bistvenega pomena, saj je le tako mogoče vzpostaviti jasno razločevanje med odtenki v tempu.
Slednje je hkrati s precizno odmerjeno dinamiko predpogoj za profiliranje glasbenega stavka do mere, ki lahko zadrži poslušalčevo pozornost skozi celotna dejanja. Dirigent Gianluca Martinenghi tem zahtevam ni bil povsem kos. Mirni tempi so bili glede na potrebe teksta (in mestoma skladateljeve oznake) večkrat prehitri. S tem si je dirigent na eni strani zmanjšal manevrski prostor za vzpostavljanje kontrasta, po drugi plati pa je odvzemal vokalu čas, potreben za ustrezno izrazno izpeljavo besedila.
Besedilo v Karmeličankah ni »razredčeno«, kot je v operi sicer v navadi, pač pa je vsebinsko izredno zgoščeno in zahtevno. Zato potrebujejo interpreti v izvedbi čas, da lahko vsebino ustrezno prenesejo do poslušalca. Tudi možnosti vzpostavljanja kontrasta z modeliranjem ritmične napetosti in različnih stopenj jasnosti artikulacije niso bile izkoriščene. Orkester je bil preglasen in je pogosto prekrival vokal. V vertikali zelo gosta orkestracijska faktura namreč nujno terja občutljivo dinamično niansiranje.
Do izraza so prišle nekatere šibke točke orkestra, predvsem ataka (še posebej v trobilih) in mestoma tudi precej ohlapna intonacija. V izraznem pogledu je bil orkestrski part neizdelan in medel, kar se je še posebej pokazalo v medigrah ali v nekaterih uvodih v posamezne prizore. Iz naštetih razlogov je v muzikalnem pogledu celota delovala monotono.
Solistični parti so pretežno deklamatorne narave, brez ekstremnih leg in razponov, kar marsikomu omogoča, da lahko prikrije svoje tehnične pomanjkljivosti. Zato pa je toliko večji poudarek na besedilu in izrazni prepričljivosti njegovega podajanja. V tem pogledu so bile med nastopajočimi velike razlike, saj je bilo precej očitno, kdo med solisti ve, kaj poje, in kdo ne.
Nedvomno je napravila največji vtis Zlatomira Nikolova v vlogi stare matere prednice. Njen nastop je bil vsestransko profesionalen, v izrazu dobro odmerjen, doživet in prepričljiv. Andreja Zakonjšek, ki je bila kot tip dobra izbira za vlogo nove matere prednice, je jasno izoblikovala karakter vloge. Guadalupe Barrientos, pevka z izrazitim odrskim darom, z odličnim glasovnim materialom in veliko muzikalnostjo, ji je vzpostavila dober kontrast.
Glede na glasovne kvalitete in pojavnost Sabine Cvilak vloga krhke in občutljive Blanche zanjo ni bila idealna, a jo je pevka, kot vedno, podala profesionalno korektno in hladno. Nina Dominko je tokrat presenetila v vlogi Constance. Z opazno mladim glasom je pomembno prispevala k prepričljivosti vloge, hkrati pa je glasovno popestrila ženski ansambel, v katerega sta se dobro vklopili tudi Dada Kladenik in Regina Schulz. Zbor redovnic je za ubran in prepričljiv nastop pripravila Zsuzsa Budavari-Novak.
Z moškim delom ansambla je bilo manj sreče. Markiz de la Force Emila Baronika je bil nebogljen in je zaradi »pripetosti« solista na dirigenta zbujal nelagodje. Nastop Martina Sušnika je bil soliden. Tudi Tim Ribič je bil glasovno ustrezna izbira, vendar izrazno (pre)skromen. Ob njih so nastopili še Sebastjan Čelofiga, Dušan Topolovec, Jaki Jurgec in Marko Mandir.
Razpoložljiva solistična zasedba je nudila možnosti za precej močnejši umetniški dosežek. Solisti zaradi tempov mestoma niti niso imeli časa ali priložnosti, da bi se interpretativno dvignili nad golo podajanje besedila, verjetno pa bi bilo treba bolj poglobljeno zastaviti že sam glasbeni študij. Številne vloge namreč terjajo v izraznem pogledu pristop in odnos do besedila bližji principom, ki sicer veljajo za samospev kot pa za običajne operne vloge.
Karmeličanke so muzikalno zelo zahtevna in delikatna predstava. Kljub monotoniji, ki je izhajala iz glasbenega vodenja, in ne prav zglednemu prispevku orkestra, lahko predstavo zaradi dobrih solistk in (četudi »postane«) uprizoritve še vedno ocenimo kot dobro, posebej v primerjavi z drugo letošnjo domačo operno produkcijo.
