Tiskane izdaje
Na prvo misel se nam utegne zazdeti, da je tale mednarodna razstava malo zamudila, stoletnica začetka »vélike vojne«, z oživljenim spominom na vse, kar je ta prinesla, je bila vendarle že lani in takrat se je tudi zvrstila vrsta s tem povezanih razstav.
A ogled Polj rdečih makov nas prepriča, da gre za razstavo z drugačno genezo, saj so mnogi razstavni prispevki nastali šele lani, ko so se avtorji odpravili na prizorišča te strahotne tragedije človeštva ali kako drugače reflektirali z njo povezane tematike.
Predstavljeni avtorski pristopi so različni tako v vsebinskem kot formalnem smislu. Še največji tematski sklop (Ciarabellini, Olley, Robinson, Hebeisen) tvorijo specifične krajinske fotografije prizorišč bojev, na katerih vidimo melanholične, z vojno zaznamovane pokrajine ali le prizorišča tihega, zamirajočega spomina, ki ga podobam pridaja naše vedenje o tamkajšnjem dogajanju.
Med temi serijami velja izpostaviti velikoformatne krajine Švicarja Petra Hebeisna, ki izstopajo s svojo estetskostjo in sugestivno »molčečo prezenco zgodovine«. Veseli pa, da tovrstna, sicer najbolj pričakovana dela, na razstavi ne prevladujejo. Vidimo namreč kup drugačnih, dovolj inventivnih in svežih pristopov.
Vizualno učinkoviti in metaforični so na primer monokromni portreti vojakov s plinskimi maskami (bojni plini so bili prvič množično uporabljeni prav v prvi svetovni vojni) Slovaka Pavla Smejkala. »Razglednice« Madžara Andrása Bozsa nam s kombinacijo sentimentalnih, kičasih tovrstnih podob iz časa vojne in resničnih posnetkov iz le-te kažejo prepad med resničnostjo in njenim domačijskim idealiziranjem, ki neizbežno deluje kot del ideologije, propagande.
Hrvat Darije Petković nam pokaže današnji videz prizorišča sarajevskega atentata, nakaže, da gre za še vedno nestabilno področje, na katerem je (kot nekoč) prisotno tuje vojaštvo. Madžar Sándor Áron pa se loti simpatičnega »reševanja vojakov«, njegove krogle, katerih tulci so vključeni v delo, so njihove portretne like namreč zgrešile, usoda jim je bila tokrat mila.
Razstava z vsaj dvema prispevkoma (Peterlin, Piaček) širi kontekst z vprašanji, povezanimi z narodnim, nacionalnim, ekonomijo, družbo. Zaznati pa je tudi, da obravnavani zgodovinski veledogodek v zavesti različnih avtorjev nima povsem enoznačnega pomena. Ob skoraj nostalgično zastavljenem prispevku Anikó Bodor s »pogumnimi vojaki« v glavnih vlogah se na primer utegne kdo spomniti na madžarske »trianonske travme« in vztrajno tleče želje po popravi takratnih »krivic«.
Del projekta Polja rdečega maka je tudi razstava zračne fotografije iz tega obdobja v Galeriji Photon, kar je tematsko zelo zanimiv prispevek, njegov najintrigantnejši del pa je vključen v razstavo v Cankarjevem domu. Gre sicer za manj tipične zračne fotografije (te so bile namenjene predvsem fotografiranju sovražnikovih položajev), katerih kontaktne kopije je Čeh Vladimir Židlický našel na podstrešju svojega deda in jih razvil.
Ta dela pritegnejo zaradi specifične estetike, pri kateri se na unikaten način mešata poetičnost in komaj opazni znaki vojaških dejavnosti. Te fotografije danes seveda gledamo izven takratnega konteksta, za kar je delno zaslužen tudi njihov prvotni avtor, ki je nekaj fotografskih plošč porabil tudi za drugačne, nevojaške namene. Očitno se ni mogel upreti osupljivemu pogledu na bližnje letalo nad nabreklimi kopicami oblakov in ustvaril je nekaj podob, ki delujejo kot hvalnica človekovih zmožnosti in stvarstva ter se ob njih vsaj za trenutek pozabi na moreče vojno ozadje.
Razstavi se vidi, da so k resni, zavezujoči tematiki avtorji in selektorji pristopili na primeren način, zato slabih prispevkov na njej ni, pa tudi povprečnih ne toliko, da bi dušili izstopajoče. Držimo pesti, da bi organizatorjem uspelo sproducirati katalog. Ti namreč gledalca nagovarjajo trajno, kar bi bilo, glede na tematiko, tokrat še posebej pomembno.
