Tiskane izdaje
Razstava in njen katalog nam pripovedujeta vrsto zgodb. Osnovna predstavlja pri nas slabše poznano viktorijansko umetnost, a seveda zelo na splošno in fragmentarno, saj ne gre za skupek najboljšega, kar je umetnost tistega časa (1837–1901) porodila, ampak za razgrnitev zasebnega zbirateljskega projekta, ki ima že zaradi svoje narave, iz razumljivih razlogov, omejen doseg.
Srečamo se s precejšnjim številom zelo ali dokaj znanih imen, ki so nam večinoma predstavljena z manj pomembnimi, a vseeno zanimivimi deli. Med njimi je mnogo pripravljalnih (skic, študij, osnutkov) za pomembnejše stvaritve, nekaj je tudi posebnosti, kot je na primer majhen celopostavni karikaturni portret filozofa Schopenhauerja mladega Frederica Leightona.
Zelo pomembno mesto razstava odmerja članom prerafaelitske bratovščine, umetniške druščine, ki je izmed vseh britanskih umetniških pojavov tistega obdobja najširše znana in cenjena. Z izjemo Brettovega oljnega portreta na njej sicer ne naletimo na upodobitve značilnih prerafaelitskih muz, odsotnih, zanesenih, hrepenečih žensk, je pa zato na ogled kar nekaj prepoznavnih del nadaljevalca prerafaelitskega izročila, elegantnega Edwarda Burna - Jonesa, predvsem osnutki za njegova značilna poslikana okna.
Zdi se, da so prerafaeliti, na poseben način, osrednja os razstave in zbirke, ki ju spremlja specifična teoretska podstat. Zbiralec Paul Crowther je namreč umetnostni teoretik, čigar delovanje se neposredno povezuje z zbirko. Besedilo v njenem katalogu je tako med drugim polemika z londonsko razstavo Prerafaeliti – viktorijanska avantgarda (2012–2013), o katere konceptu se mi je zdelo, da je vsaj delno plod britanskega kompleksa spričo pomanjkanja avtohtonih umetniških avantgard.
Crowther (v prejšnjem stoletju je prihajal k nam na simpozije, kongrese v organizaciji Slovenskega društva za estetiko) o kakšnih kompleksih sicer ne govori, vseeno pa jasno polemizira s pojmovanjem prerafaelitske druščine kot avantgardne skupine.
Sam meni, da so omenjeni umetniki le do skrajnosti razvili žanr, ki ga pojmuje kot bistveno prvino viktorijanske umetnosti, da so bili torej le nekoliko izrazitejši otroci svojega časa. Tovrstno naziranje se zdi nekoliko ohlapno, najbrž preveč zanemari posebnosti prerafaelitov in verjetno moramo nanj gledati tudi v kontekstu Crowtherjeve dvojne vloge zbiralca in teoretika.
Za oba zbiralca (druga je Crowtherjeva soproga Mojca Oblak, nekoč uveljavljena tukajšnja umetnica) je pričujoča zbirka očitno temelj njune dejavnosti, navdih za njuno teorijo in prakso, vse skupaj je prepleteno v multidisciplinarni projekt. Zato se utegne bralcu Crowtherjevo besedilo v katalogu na trenutke zazdeti kot utemeljevanje, ki naj pojasni, zakaj je predmet zbirke (manj cenjena) viktorijanska umetnost na splošno in ne le (bolj cenjena) umetnost prerafaelitov.
Pomembno vlogo ima tudi teoretik in umetnik John Ruskin (1819–1900), tako kot pred leti Crowther tudi on nekoč oxfordski profesor, s katerim zbiralec teoretik, kljub časovni distanci, kot kaže, deli večino pogledov.
Razstava je, ob tem, da je zanimiva že zaradi razstavljenega gradiva, tudi dobrodošel vpogled v fenomen zbirateljstva, tovrstne zavzetosti, raziskovanja, strasti. Njen kakovostni vrh se mi zdijo turnerjevski akvareli Alfreda Williama Hunta, o katerem Crowther v katalogu priznava, da »ni bil usklajen« z na žanru temelječim slogom in torej štrli iz tovrstnega teoretskega osmišljanja zbirke.
Opazno navzoča je tudi »nežanrska«, za tisti čas značilna grand tour tematika, na razstavi pa je tudi nekaj »rafaelitskih« študij, del, nastalih na podlagi skiciranja klasičnih, torej manire, ki je bila tarča prerafaelitskega umetniškega upora. Ob nekaterih oljnih portretih se spomnimo na podobne tukajšnje bidermajerske stvaritve.
Teoretski del razstave postreže tudi z drzno hegeljansko tezo o umetnosti danes kot dovršenem, do konca razvitem konceptu, ki je seveda vredna polemike in najbrž prav tako korenini v povezavi med zbirko in njenim znanstveno-umetniškim (za slednjega skrbi Oblakova) osmišljanjem s strani obeh zbiralcev.
Pregled kataloga, v katerem so nekatera dela pospremljena s pojasnjevalnimi besedili, ob drugih pa teh ni, potrdi, da je projekt še sredi živahnega nadgrajevanja, dopolnjevanja, in ob tem lahko njegovima nosilcema zaželimo veliko uspeha in užitkov, samokritičnost pa bi bilo ob takšnem zanesenem, navdihujočem početju kar pretirano pričakovati.
