Tiskane izdaje
V slovenskem gledališkem prostoru so predstave, ki so idejno (relativno) dovršene in ponujajo kompleksno obdelavo različnih tematskih polj, redke. Še redkeje se zgodi, da je tovrstna dovršenost dopolnjena s polnokrvno, živo postavitvijo, v kateri je vsak element na svojem mestu in atmosfera na odru gosta in naelektrena.
Prav to drugo – živost postavitve – umanjka najnovejši Bergerjevi predstavi, v kateri sta združena roman Prevzetnost in pristranost (Jane Austen, dramatizacija Eva Mahkovic) ter esej Prizorišče Dvojega (Alain Badiou). Predstava je relativno naporna, (žal) ne le zato, ker gre za eno bolj premišljenih in intelektualno vznemirljivih predstav, ki si jih trenutno lahko ogledate v slovenskih gledališčih.
Naporna je tudi zato, ker je mestoma silno dolgočasna. Če je gledalec seznanjen s fabulo slavnega romana Jane Austen – in možnosti so dobre, da je –, ga dogajanje ne bo presenetilo; roman je postavljen na oder linearno, od začetka do konca, brez posebnih inovacij na ravni dramatizacije.
Ampak to je – pravzaprav – vse, kar je predstavi mogoče očitati, pa tudi ta minus je lahko – pogojno – plus. Namreč: režijsko je predstava prepričljiva in učinkovita, postavitev pa od gledalca zahteva poglobljen angažma in predvidljivo odrsko dogajanje je lahko – kot rečeno: pogojno – tudi nekakšna prednost, ker je gledalec prisiljen prenesti svojo pozornost z akcije na kontemplacijo, ki je bila predhodna tej akciji.
Oba v predstavi uporabljena teksta se vpišeta že s postavitvijo scene: na sredini dvorane sta s hrbtom druga proti drugi obrnjeni tribuni, ki delita prostor na prizorišče A ter prizorišče B. Pregrado na sredi lahko – prosto po Badiouju – razumemo tudi kot člen U, stično točko med M in Ž – med generičnima pozicijama »moški« in »ženska«; skozi ljubezensko srečanje se lahko ti »polovici« povežeta v Dvoje, ki ni nikoli vsota enega in drugega.
Tema drugosti, ki je v romanu Jane Austen v ospredju, se v predstavo ne vrisuje le skozi odnos med Elizabeth Bennet ter Fitzwilliamom Darcyjem, temveč Berger nevsiljivo vnaša na oder vprašanje ras, narodnosti, spolov, medijev (in nanje vezane omejenosti, vsiljenosti enega pogleda).
Temnopolti Darcy (Joseph Nzobandora - Jose) in svetlolasa Elizabeth (Maruša Majer) neprisiljeno problematizirata odnos do rasno Drugega. Darcy, ki tudi vizualno, v klasični črni moški obleki, ki jo nosijo vsi moški igralci, priklicuje pred oči Obamo, je skrajno pomenljiv – tudi v navezavi na neko drugo Drugost; spolna razlika, ki ostaja jasno zapisana v Badioujev tekst, je enako jasno zapisana tudi v predstavo; ženske nosijo pisana mini krila in so seksualni objekti »na poročnem trgu«, moški držijo v rokah družbeno moč in lahko ženske preprosto kupijo. Spolna razlika je odpravljena zadnja.
Morda tudi skozi vzpostavljanje Dvojega, ki zahteva potopitev v Drugega in ne zgolj bežnega srečanja.
