Tiskane izdaje
Smeh je kompleksen, tudi filozofski pojem. Če vemo čemu in kako se kdo smeje, zvemo o njem več kot se zdi na prvi pogled, včasih celo preveč, saj sta smeh in z njim povezan smisel za humor tudi zelo intimni zadevi. V tukajšnji umetnosti smeh in humornost nista posebej razširjena imperativa, v naših krajih bolje uspevajo resnobnejše avtorske drže, zato je koncept razstave, v kateri lahko gledamo nadaljevanje projekta Fragmenti sreče v umetnosti, že na načelni ravni sproščujoč.
Da so ljudje tega željni, najbrž kaže tudi nadpovprečna obiskanost razstave, ki sem jo zaznal, ob tem pa je treba poudariti, da k sreči (še) ne gre za ceneno koketiranje s publiko, kakršnega je v današnji umetnosti vse več in ki korenito redefinira njeno pojmovanje.
Po besedah kustosa razstave, Sarivala Sosiča, naj bi ta podala nekaj odgovorov na vprašanje: »Zakaj, kako, čemu, na kakšne načine in koliko se v likovni umetnosti pojavljajo podobe, ki lahko izzovejo smeh?« Smeh naj bi se ob ogledu teh del torej pojavil kot učinek na gledalca, a v Mestni galeriji vidimo tudi stvaritve, ki smeh vsebujejo eksplicitno, kar je seveda nekaj drugega.
Sodelujoči avtorji prihajajo iz zelo različnih kontekstov, različni se zdijo tudi učinki njihovih razstavnih prispevkov. Silvester Plotajs Sicoe je predstavljen z nekaj deli, ki jih zaznamuje značilna živobarvna živahnost, spregledati pa ne gre vanja vključenih programsko zvenečih grafizmov, usmerjenih k sproščenejšemu dojemanju umetnosti. Smeha ta uvod v razstavo sicer ne izzove, recimo pa, da deluje kot iniciacijska sprostitev.
Že simpatični kratki stripi Iztoka Sitarja, namenjeni predvsem mladim bralcem-gledalcem, z raznovrstnimi komentarji vsakdanjosti gotovo izvabijo kakšen nasmešek, fotografinjo Manco Juvan pa predstavi velikoformatna kompozicija, sestavljena iz množice portretov ljudi, ki se smejejo z zaprtimi očmi. Ob tej se lahko prepustimo spontani reakciji ali pa se nam zastavi psihološko vprašanje, ali pogled na ljudi, ki se smejejo, tudi nas nujno spravi v smeh. V dobro voljo že verjetno …
Izar Lunaček nas v nadaljevanju udari z nekaj sarkazma, poskrbi za polnokrvni odmerek stripovskega erotičnega humorja, njegov kipec (ne sicer ravno izvirnega) veselega vrtnega palčka s ponosno dvignjenim organom izvabi nasmešek tako rekoč samodejno.
Ambient Barbare Jurkovšek, katerega zvezde so čudni zajci s hipnotičnim pogledom, je na bizarno smešni strani, fotografije Matjaža Rušta se gibljejo med večpomensko duhovitostjo, nenavadnimi utrinki vsakdanjosti in absurdom.
Zaključni prostor z videom Mihe Vipotnika pa deluje streznitveno in zelo razširi kontekst, saj se zdi predvsem kritični vpogled v tehnologijo, njeno uporabo v namene permanentne »vojne proti terorizmu«. Res se nam upravljalci te precenjene, občasno nezanesljive tehnike, katerih komentarje poslušamo, lahko zazdijo telebajskasti nekompetentneži, a na razpolago imajo in uporabljajo veliko uničevalno moč. Recimo, da gre za uničevanje s ciničnim nasmeškom (v video je vključena tudi znana podoba smeška), ki pa je gledalcu vsekakor prihranjen.
Kot prvo ime razstave se kaže Vladimir Leben, s svojimi prisrčnimi, spontanimi slikarskimi upodobitvami živali v različnih, tudi človeških vlogah, ob katerih se lahko res sproščeno nasmejimo. Njegove domislice in pomenske igre, pri katerih pomembno (so)učinkujejo tudi naslovi, so duhovite, pronicljive. Res odličen primer smeha v umetnosti.
