Tiskane izdaje
Pred stoletjem je poglobljena analiza ozadja ravnanja detomorilke lahko predstavljala zanimiv preboj konvencionalne percepcije in za tedanje čase intrigantno usmerjanje pozornosti na vsakdanje in navidez trivialno, danes pa se tekst Gerharta Hauptmanna bere precej drugače.
Ne glede na dovolj spreten dramaturški lok, oris značajev in atmosfere ter nekaj sugestivnih dialogov gre za precej prozaično zgodbo, ki v današnjih povsem spremenjenih družbenih okoliščinah funkcionira kot bolj ali manj nepretenciozna zgodba brez posebnega potenciala.
In vendar je uspelo režiserki Mateji Koležnik s sodelavci in igralci iz sorazmerno skromnega besedila ustvariti vrhunsko predstavo, predvsem pa ji je uspelo z domišljeno uprizoritveno strategijo obenem ohraniti avtentičnost originala, svežino aktualnosti ter občutek tematske brezčasnosti.
Scenografsko (Marko Japelj) in kostumografsko (Alan Hranitelj) gre za nenavaden, vendar zelo učinkovit hibrid, ki temelji na estetiki šestdesetih let preteklega stoletja. Ta še danes velja za nekakšen sinonim slabega okusa in zarobljenosti, vendar je vse aranžirano s pravo mero, brez pretiravanja in karikiranja, ki bi se lahko z intenzivnejšo rabo kaj hitro od jasnega označevalca transformirala v abstrakten znak.
Ne gre pozabiti na zelo inventivno uporabo luči (Dušan Žnidar), s katero se fizionomije spreminjajo od sive povprečnosti do blage grotesknosti, posamezni prizori pa dobijo izjemno sugestivne razsežnosti sami po sebi.
Scenografija obenem zameji prizorišče na tretjino odra, kar omogoča izjemno zgoščenost dogajanja ter potencira klavstrobičnost miljeja, kjer so protagonisti obsojeni na intenzivne medsebojne interakcije, saj manevrskega prostora za zasebnost in intimo ni.
Dodani vložki, ki prekinjajo sklenjen narativni tok, vtis vseobsegajočega diktata ter fizičnega in mentalnega nasilja še stopnjujejo, čeprav pesmi z nabožno vsebino ter njihovo milozvočno interpretacijo ni potrebno jemati preveč apriorno, temveč predvsem kot simbolni element vsesplošne profanosti, hipokrizije, navidezne etičnosti in lažnega pobožnjakarstva.
Ves ta izredno precizno zasnovan odrski mehanizem seveda ne bi imel posebnega učinka brez enako dovršenih igralskih interpretacij. Tudi tukaj je Mateji Koležnik uspela skoraj idealna sinteza med univerzalno simbolno posplošitvijo likov ter prepričljivo performativnostjo, med fiktivno inscenacijo in učinkovito simulacijo realnega.
Liza Marija Grašič je obenem sijajna kot Rose Bernd in kot rose bernd, enako velja za vse ostale protagoniste, vsak med njimi je obenem specifičen in tipski, tako subtilno realizirane nianse likov pa so na naših odrih, kjer praviloma prevladujejo skrajnosti, sorazmerno redke.
Hauptmann ne podaja eksplicitnih vrednostih sodb, kljub jasno podčrtani kritiki je v ozadju nekakšna trpna zboganost z usodo človeških značajev, podoben je tudi epilog celjske predstave.
Edina logična rešitev, glede na že omenjene bistvene premike v družbi bi bilo vztrajanje na stopnjevani didaktiki povsem odveč, velik bolj učinkovit je precizen oris družbenih razmerij, ki so se nekdaj kazali v bolj eksplicitnih in drastičnih, dandanes pa v bolj benignih ali pa zgolj bolj spretno prikritih oziroma zakamufliranih zlorabah in konfliktih.
