Tiskane izdaje
Kot so nedavno ob 400-letnici Shakespearove smrti zapisali v uvodniku britanskega Guardiana je ta dramatik in pesnik sicer že dolgo tako rekoč del našega vsakdana, vendar bi ga lahko »dandanes interpretirali z več imaginacije«.
Lep primer, kako se da to realizirati, je predstava Sen kresne noči v Lutkovnem gledališču Maribor (LGM) v režiji italijanskega režiserja Mattea Spiazzija.
Ta Shakespearova drama je zaradi svoje lahkotnosti še posebej primerna za komično izpeljavo, vendar je to Spiazziju uspelo narediti brez pri nas tako značilne ironične ali cinične distance, prav nasprotno, naj je projekt še tako zabaven in norčav se nikoli ne znajde v polju travestije ali celo vzvišenega nespoštovanja avtorja ali originalnega dela.
Res je ta komedija zmešnjav v mariborski produkciji tako zgoščena in intenzivna, njeni preobrati pa tako bliskoviti, da ni mogoče slediti že tako zapleteni »zgodbi«, kar pa daje projektu še dodano vrednost, saj namen ni epska rekonstrukcija temveč šteje vsak poteza, vsaka beseda in vsak gib na odru.
Spiazzijeva gledališka »specializacija« je commedie dell'arte in tako predstava tudi funkcionira, torej v smislu, da seveda ne gre za »umetniško komedijo«, temveč za komedijo, ki jo izvajajo artizani, torej mojstri. Ali po domače povedano rokodelci igralskega poklica.
Ni dvoma, da ne gre za povsem spontano odrsko improvizacijo (na kar aludira morda že začetni zrežiran »spodrsljaj«, ko se predstava začne kar dvakrat), zagotovo je v ozadju natančno začrtan dramaturški okvir, vendar je obenem povsem očitno, da je predstava nastajala postopoma in v skladu s karakteristikami, preferencami in sposobnostmi igralcev.
Toliko domiselnega poigravanja z naglasi, pantomimo, gestami, rokovanja z najrazličnejšimi rekviziti in improviziranimi pripomočki, pa glasbenih vložkov, svetlobnih efektov, sprememb identitet in temperamentov ter predvsem nadvse zabavnih interakcij je mogoče le redko videti na odru. Kar je še zlasti dragoceno pa je ustroj samega mehanizma predstave, ki deluje povsem profesionalno gladko, obenem pa ima dragocen značaj naključnega in improviziranega, to je prava parada odrskih umetelnosti, ki pa je ob vsej tovrstni rokohitrski teatrski magiji ponuja tudi relevantno preizpraševanje gledališkega medija samega.
In prav to preizpraševanje se zdi ena od poglavitnih odlik predstave, za kratkočasnostjo se skriva soočenje ne samo z velikimi kanoniniziranimi teksti in dilemami kako jih je danes smiselno interepretirati, temveč predvsem kje je danes vloga igralca, katerega avtonomna pozicija se zdi ob prevladi drugačnih uprizoritvenih strategij zelo zapostavljena.
Miha Bezeljak je nedvomno dominantna figura, še zlasti je huronsko zabaven v karikiranju pompoznega igralskega poslanstva, vendar tudi Maksimiljan Dajčman, Tilen Kožamelj, Danilo Trstenjak in Anže Zevnik odlično opravijo s svojimi številnimi vlogami, v labirintu dogajanja se levijo iz lika v lik in ob zabavnih in odbitih predstavijo tudi bolj lirična, občasno tudi trpka in resigninirana razpoloženja.
Prepričljivo celoto zaokroža prenatrpana in z različnimi podpomeni obarvana scenografija in kostumografija Britanke Sara Evelyn Brown ter tradicionalne usnjene maske commedie dell'arte Roberta Marie Macchija.
Nedvomno bomo ob okrogli obletnici Shakespearovi smrti deležni še veliko najrazličnejših projektov v počastitev dramatika. Resnobnih in posmehljivih, verističnih in ludističnih, avtentičnih izpeljav in najrazličnejših priredb, v katerih ne bo niti sledu originalnega teksta ali pristnih Shakespearovih intenc in samo želeti si je, da bi čimveč ustvarjalcev tako kot Spiazzi premoglo toliko domišljije in predvsem toliko smisla za skupno delo z igralci, ki so enakovredni soavtorji predstave.
Morda se sliši klišejsko, vendar je Spiazzi uspel iz vsakega od peterice protagonistov izvleči najboljše (verjetno je tukaj pomembno vlogo odigral tudi Matija Solce kot lutkovni asistent in avtor glasbe), kar v tem primeru zagotovo ni zgolj prazna formalistična kurtoaznost.
Lekcija ali pa vsaj opomin za (pre)številne slovenske režiserje, ki se ne zavedajo, da so zgolj prvi med enakimi in se lotijo predstave z bolj ali manj razdelanim načrtom, igralcem pa preostane le še naloga, da se poskušajo po svojih najboljših močeh z njim identificirati.
