Tiskane izdaje
Novo sezono Zlatega abonmaja Cankarjevega doma je uvedel Simfonični orkester Čajkovskega iz Moskve pod vodstvom dirigenta Vladimira Fedosejeva. Na sporedu sta bili Beethovnova 4. simfonija in 4. simfonija Čajkovskega.
Beethovnova simfonija je dognano delo in ima med vsemi mojstrovimi simfonijami najmanj orkestracijskih pomanjkljivosti. Dirigentov koncept interpretacije formalne strukture je bil povsem na mestu (če izvzamem »svojski« pristop k uvodnemu Adagiu, zlasti glede pulza, kar pa je lahko tudi vprašanje okusa), a predvidljiv in nevznemirljiv.
Izvedba je bila utrujena in rutinska. V orkestru se je tudi »dogajalo« marsikaj, kar za turnejo v tujini ni najbolj primerno. Masivni zvok (pre)velike zasedba godal je v precejšni meri zakrival artikulacijsko plastičnost in dajal občutek teže, ki v to delo nikakor ne sodi. Skratka, pogled gostov na to skladbo je bila izkušnja, ki v poslušalcu ne vzbudi želje, da bi jo morda kdaj ponovil.
Izvedba Čajkovskega je pustila boljši vtis. Gre za izmuzljivo in vsebinsko ne najbolj tehtno delo, kar se ob nekompetentni interpretaciji kaj hitro razgali. O tem smo se lahko prepričali ne tako dolgo nazaj ob gostovanju nekega drugega orkestra.
Zlasti prvi stavek, ki je križanec med sonatno obliko in simfonično pesnitvijo Lisztovega tipa, je hud preizkusni kamen za dirigenta in ključ do celotne skladbe. Fedosejev zna postaviti stvari na svoje mesto, ima dober pregled nad celoto, izrazna sredstva razporeja racionalno in skladno s skladateljevimi napotki.
Pa vendar so v dramaturgiji izvedbe manjkali dokončno izpeljani izrazni loki in tisti napetostni tok, ki pritegne poslušalca in ga ponese skozi glasbeno tvarino. Čeprav ne maram izvenglasbenih razlag glasbenih delih, bi bil intenzivnejši izraz, bližji programu, ki ga je k simfoniji zapisal skladatelj, še kako dobrodošel.
Sekcije v orkestru (z izjemo trobil) so pokazale visoko obrtno usposobljenost, pri čemer pa preseneča izrazna pustota godal. Godala so v odnosu do solističnih pihal tudi pogosto pretežka in zato postavljajo v ospredje manj pomemben glasbeni material ali pa soliste celo prekrijejo.
Skupna igra orkestra je bila daleč od zgledne. Drži, da Ljubljana ni London, a bi vendarle kazalo iti na turnejo bolje pripravljen. Prav tako lahko od orkestrov, v katerih se večina glasbenikov zadovolji že z administrativnim pristopom k muziciranju, pričakujemo višjo stopnjo uigranosti in medsebojne komunikacije.
Do gostov se spodobi biti prijazen in takšna je tudi pričujoča ocena.
