Tiskane izdaje
Kljub temu, da so izbrana dela nastala v razmeroma širokem časovnem razponu, imajo precej sorodnosti. Uvodna skladba Švicarja Michaela Pelzla ...par la brume flottante... (2004) po dobrem desetletju od nastanka še vedno deluje sveže.
Skladatelj je v dveh kontrastnih delih, ki ju loči generalna pavza, znotraj uokvirjenega zvokovnega prostora z razmeroma skromnimi sredstvi, predvsem s prekrivanjem in odstiranjem plasti zvokovnega materiala uspel ustvariti izredno dinamično gibanje z valovanjem in vrtinčenjem, ki ga ustvarjajo barve. Gibanje ima kljub navidezni kaotičnosti pregledno dramaturgijo in je tudi časovno pretehtano odmerjeno.
Skladba Gaspra Beata Furrerja je nastala leta 1988. Grajena je iz lapidarnega, fragmentarno učinkujočega gradiva. Glasba se, kot pravi avtor, ne odvija linearno, pač pa kot sosledje epizod. Ob izvedbi se zastavi vprašanje, ali ne temelji kompozicijsko oblikovanje glasbene celote v času bolj na dosledni uresničitvi vnaprej zastavljenega koncepta kot na upoštevanju realnega časa.
And if not je skladba Larise Vrhunc za veliki ansambel, ki je bila izvedena krstno. Nežno glasbo zaznamuje zvokovno trepetanje z izmuzljivim prelivanjem glasbenega materiala in (z glede na trajanje skladbe) razmeroma malo kontrasta. Francoski skladatelj Brice Pauset se je predstavil s skladbo Theorie der Traenen: Schlam za klarinet, klavir, violino in violončelo iz leta 2008.
Avtor v skladbi odpravi ločnice med zvočnostjo glasbe in zvočnostjo okolja, v katerem se odvija izvedba. Različne šume, ki jih ustvarjajo izvajalci na svojih inštrumentih (pogosto so ti komaj slišni in nekarakteristični za inštrumente ali določene načine izvedbe na njih) je namreč nemogoče ločiti od slučajnih šumov okolju (šumenje papirja pri obračanju not, podrsavanje stopal nastopajočih ob tla ipd.).
S tem se zlijeta zvok skladbe in zvok okolja izvedbe v neločljivo celoto. Še dobro, da je bila izvedba v eni redkih dvoran, kjer tišine ne moti brnenje prezračevalnikov. Vprašanje »oblikovanja časa« se tu zastavlja še bolj izostreno kot pri avtorjih predhodnih skladb.
Večer je zaključila noviteta Vita Žuraja Moonballs za pihalni kvintet in ansambel. Ritmično in oblikovno razgibana skladba je poleg kompozicijske dognanosti tudi v časovnem pogledu dramaturško dobro izpeljana. Skladatelj se duhovito in sproščeno poigrava z različnimi, predvsem barvnimi aluzijami na glasbo pretekle in polpretekle dobe. Če je morda koga »zaskrbela« najava v predkoncertnem pogovoru, da glasbeniki zamenjajo svoje izvorne inštrumente za kitare, je bil nad njihovo uporabo lahko povsem »pomirjen« in je pritegnil skladateljevi misli Zakaj pa ne ...
Izvajalci so opravili svoje delo odlično. S sodobno glasbo se ne le ukvarjajo, ampak jo tudi živijo, kar da izvedbi posebno dimenzijo. Dirigent Michael Wendeberg je bil zgleden interpret izvedenih del.
Festival Slowind je glede na pristop in kontinuiteto delovanja verjetno naš najpomembnejši promotor sodobne glasbe. Izpostaviti je treba še cikel predkoncertnih pogovorov in s tem možnost poglobljenega seznanjanja z ustvarjalnimi postopki sodobnih avtorjev. Odlična je tudi organizacija festivala, od njegove izvedbe pa vse do grafičnega oblikovanja, zato velja ocena ne le koncertnemu dogodku, pač projektu v celoti.
