Tiskane izdaje
Razstava prepriča z izborom predmetov iz časa okupacije, vidimo na primer ročno delo internirane matere s posvetilom sinku, kolut bodeče žice, ki je obdajala Ljubljano, tablo z urada, plakat z Mussolinijem, del uniforme italijanskega vojaka, denar, zlovešče dvojezične razglase (tudi tistega o prepovedi izhoda iz mesta in uporabi orožja proti kršiteljem), italijanske in nemške propagandne plakate, doma izdelane značke, s katerimi so meščani pozdravili osvoboditelje ...
Barve in duha časa pomagajo plastično predstaviti vojaške igrače (še posebej nemška propagandna družabna igra Orel – zračni boj), mrakobni filmski plakati z dominantno kombinacijo črne in rdeče barve, pa tudi sproščeni vsakdanji prizori, kot je tisti s kopanjem na kopališču Ilirija.
Izbrani predmeti dovolj natančno opozorijo na različne vidike življenja v okupiranem mestu in poglavitna zgodovinska dejstva (okupacija, upor, zločini, kolaboracija ...), strip, v obliki povečav posameznih prizorov, pa igra narativno in vezno vlogo. Vse skupaj izzveni kot majhna, a odlična muzejska razstava sodobnega tipa, ki podaja vsebino objektivno, z nevtralnimi pojasnili relevantnih dejstev.
Da je težišče projekta vendarle na stripu, na razstavi opozori predstavitev pripravljalnih materialov, uporabljenih pri njegovem snovanju, nastanku. Smiljanićev in Vurnikov strip podaja obsežnejšo pripoved od razstave in vidi se ji, da jo je spisal muzealec (Vurnik), ki je v njej uporabil tako rekoč vse muzejske eksponate, ki jih vidimo na razstavi, kar za pisanje zgodbe ni optimalno, saj jo preobloži, ji odvzame žanrsko dinamiko.
Na splošno strip deluje didaktično, kot zgodovinska ura za dijake, pripoved ponekod presega to, kar bi lahko vedela takrat najstnica, zdaj ostarela pripovedovalka, avtor pa poskuša podati tako rekoč vsa pomembnejša dejstva o tem obdobju, pojasniti motivacijo in dileme vpletenih strani, predstaviti zgodovinske osebe ...
Rezultat je nekakšna »nevtralna«, »uravnotežena« zgodovinska pripoved, edini, ki poda kakšen direkten, zdravorazumski komentar dogajanja, je dekličin oče. Vrhunec te »uravnoteženosti« je dejstvo, da si je nosilna oseba blizu z dvema fantoma, enim, ki se pridruži partizanom, drugim, ki se odloči za domobrance, in odprti sklep, ko vnuk, ki posluša njeno pripoved, ostane brez odgovora, čigav potomec pravzaprav je.
Konec, s predajanjem kukavičjega jajca nerazčiščene dediščine preteklosti novim rodovom, je vprašljiv, a sledi znanemu stališču, da starejši zadeve pač niso zmožni razčistiti, pa naj se torej z njo ukvarjajo bodočniki. Večine teh ta sicer ne zanima, bi se pa med njimi seveda našli gorečneži, ki bi utegnili nadaljevati »pravdo« enako razdiralno in jalovo kot predhodniki.
Strip je izrisan kakovostno, Smiljanić je pač vešč stripar, spodrsljajev, površnosti je malo, bi pa risar pisca skoraj moral opozoriti na nekatere zakonitosti poteka stripovske zgodbe. To bi bilo za rezultat dobro, četudi se zdi, da je bil strip v tem primeru uporabljen zgolj kot izbrana komunikativna forma za podajanje didaktične vsebine.
