Tiskane izdaje
Srdjan Živulović je prepoznaven fotoreporter, pri nas najbolj znan po domala ikonski fotografiji makedonskih žensk, ki se leta 1989 pulijo za kruh.
Podoba je ostro razgalila takratno jugoslovansko stvarnost in bila naknadno razglašena za znanilko tragičnega razpada nekdanje skupne države, je pa le eno od avtorjevih fotografskih pričevanj, ki so nam ostala v spominu.
Za aktualno razstavo je gotovo zaslužna »Živulovićeva Pulitzerjeva nagrada«, kot v vsakršnih uspehov v tujini lačni Sloveniji večinoma poenostavljeno razglašajo mediji, za njimi pa še vsi drugi. Te ameriške nagrade za dosežke v ameriškem medijskem prostoru je bil fotograf deležen kot eden iz skupine osmih reporterjev agencije Reuters, ki si je nagrado delila še z eno ekipo fotografov.
Izpostavljenih je bilo sedemnajst Reuterjevih fotografij in ena od njih je bila Živulovićeva. Ta fotografija zavzema tudi častno mesto na razstavi, četudi po moje na gre za najboljši posnetek na njej.
Na ogled je osemnajst prizorov dovolj učinkovitih, srednjih formatov, s skupno, begunsko tematiko, ki sodijo k trem različnim serijam. V prvi so fotografije kurdskih beguncev, ki so leta 1991 iz Iraka pribežali v Turčijo, druga prikazuje hrvaške in bosanske begunce v Sloveniji (1992–94), na tretji pa so tukajšnji prizori iz časa lanskega »begunskega vala«.
Tematska zaokrožitev, izostritev, je dobrodošla, saj razstavo iz pregledne povzdigne v problemsko. Ob njej lahko dovolj star gledalec na primer podoživi šok ob do takrat nepredstavljivih podobah z območja nekdanje skupne države ter med seboj primerja prizore iz različnih begunskih kriz, ki smo jih doživljali na različne načine.
Pri vseh je sicer šlo za človeške katastrofe in življenja, bolje rečeno razbitine življenj, reducirana na bazično željo po preživetju, a dojemanje tovrstnih medijskih podob se razlikuje glede na bližino ali oddaljenost prizorišča in na čustveno vpletenost ali indiferentnost gledalca.
Če se je tragedija iraških Kurdov pri nas malokoga dotaknila – za večino so bili le »večno trpeči ljudje« v daljni deželi, je bil odziv, najprej na podobe in pozneje na prihod beguncev iz nekdanje skupne države bolj človečen.
Pri tretjem predstavljenem begunskem toku pa se je zgodilo do takrat nepredstavljivo, »večno trpeči«, ki smo jih vajeni z varne razdalje gledati v medijih, so se pojavili v naši provincialni spokojnosti in povzročili šok. V kontekstu »počlovečenja«, destigmatizacije teh prišlekov velja omeniti Živulovićev foto kolaž s portreti beguncev, ki na zaslonih svojih mobilnih telefonov kažejo podobe najdragocenejšega, kar so pustili v domovini (svojce, domove …).
Nasploh je pomembna kvaliteta razstavljenih fotografij, da je na njih navadno v prvem planu človek, posameznik ali manjša skupina, s čimer je izpostavljena njegova ali njihova usoda. Ob tem fotograf praviloma poskrbi tudi za prikaz širšega ozadja, okvira, na nekaj uspelih podobah posameznike iz ospredja skladno vkomponira v širši plan z množicami v ozadjih, kdaj pa kdaj se mu posreči kak simbolni namig.
Med najuspelejšimi razstavljenimi fotografijami sta portreta kurdskih deklic, prva s pločevinko zajema vodo za pitje iz blatne luže, druga stiska k sebi nekaj hlebcev priborjenega kruha, njen umazan, resnobni obraz in razmršeni, zavozlani lasje nas ne morejo pustiti ravnodušnih. Drugi izstopajoči podobi sta panorami dveh begunskih taborišč, turškega iz leta 1991 in lanskega šentiljskega, s skupinico ob skromnem tabornem ognju v ospredju.
Zdi se, da avtor zmore ujeti pravo mero med prikazovanjem individualnih usod in množičnosti trpljenja, in tako se težje zgodi, da bi v očeh gledalca njegova hromeča »epskost«, »neizmernost« prevladali nad individualno človeško perspektivo, razmerji, empatijo.
Res pa je tudi, da podobe v razstavnem prostoru sprejemamo in dojemamo drugače, kot kadar do nas pridejo skozi sodobno medijsko mašinerijo, ki jih že v izhodišču postavi v določen kontekst. V tem smislu lahko razstava služi tudi kot možnost za premislek o naravi in delovanju medijev ter moči in nemoči reportažne fotografije v njihovem kontekstu.
