Tiskane izdaje
»... kako se igra pa katalog / smo študirali tri mesece, ampak najbrž vesta samo dva … Korun in Bog«, v Prologu v katalog zapiše Gašper Tič, ki v predstavi odigra naslovno vlogo 'Svetovalca'. Režiser in dolgoletni predavatelj na AGRFT Mile Korun v svojem nagovoru ob uvodni vaji, ki je objavljen v gledališkem listu v nasprotju s tem priznava: »Če bi mene kot režiserja vprašali, kaj početi s tem tekstom, bi rekel, da ne vem.«
Seveda ne gre za žanrsko vprašanje; da avtor svoje besedilo naslovi kot »katalog« kajpak ne pomeni, da je s tem poimenovanjem nastal »nov literarni žanr« in tudi ne gre za to, da bi bilo Korunovo besedilo v zvrstnem (ali literarno-teoretskem) smislu karkoli šokantno novega.
Dramsko besedilo v fragmentih, ki jih povezuje en osrednji lik (Svetovalec) temelji na dialogih med naborom dramskih oseb in Svetovalcem. Nemalo odlomkov se bere kot nekakšna sokratska majevtika, povsem očitno je tudi naslanjanje na (ne-najbolj-teoretsko) psihoanalizo.
Tisto, kar se zdi ob vprašanju uprizoritve bolj zagonetno, je, kako na oder postaviti »katalog«, v katerem naletimo na številne neprijetno razvlečene, pretirano tendenčne dialoge, ne-povsem-izpeljane meditacije o Smrti in Življenju, površne reference (osrednje čtivo anarhističnega bivanja so najbolj znane Kosovelove pesmi in malo Foucaulta), nasvet, naj se žrtev posilstva (za katerega je sama kriva) krivde razreši tako, da se pusti dobro prebičati in mlado žensko, ki bojda še nikoli ni videla penisa in se ji le-ti nenehno prikazujejo v očeh vseh moških, ki jih sreča?
Kako postaviti na oder delo, ki bi pravzaprav rado govorilo o čisto vsem – o tajkunih, prevarah, masturbaciji, ljubezni, smrti, politiki, ženskah, krokodilih, škandalih, nezmožnosti komunikacije, sočutju, morali, etiki, pravici … pa se nobene od teh tem ne loti čisto zares, in se »katalog« pravzaprav bolj bere kot zbir dramskih poskusov kakor pa dovršeno literarno (dramsko) besedilo?
Čeprav naloga pred ustvarjalci predstave ni bila lahka, je režiserka Nina Rajić Kranjac z ekipo iz besedila potegnila najboljše: s premišljenim črtanjem izvirnega teksta in preoblikovanjem nekaterih likov, z dodatkom odlomkov besedila, ki jih spisali igralci, rošadiranjem replik in zamenjavo vrstnega reda prizorov (npr. uvodni prizor v besedilu je v predstavi postavljen na konec), se predstava vzpostavlja kot nekakšen (sodoben) cirkus (»Svetovalec« sprva nosi klovnov kostum), v katerem vlada predvsem totalna kakofonija »resnic«, glasov, vrednot, tonov in podtonov, identitet in (družbenih) vprašanj – ter odgovorov.
Predstava poreže tiste dele besedila, ki se ne berejo najbolj aktualno ali pa izzvenijo nestrpno: npr. vprašanje (posiljeni) ženski ali je frigidna, ko je že beseda sama v sodobni družbi (negativno) zaznamovana. Predstava prav tako razgiba reference, ki so vpisane v tekst (v besedilu najdemo predvsem Freuda, Lacana, Nietzscheja, Brechta in Foucaulta) in doda zlasti nabor popkulturnih navezav (npr. Rožnati panter, oddaja Trenutek resnice), s čimer postaja metafora cirkusa kot cirkusa življenja sodobnemu gledalcu bolj prepoznavna, celo avtentična.
Napornost postavljanja Svetovalca se bržkone najbolj pozna na ritmu predstave: ni malo mest, na katerih bi se predstava lahko učinkovito zaključila – in idejno ohranila svoj potencial – kar ni najboljši znak: po tem, ko se skuša Gašper Tič (igra ga Gašper Tič) obesiti – in mu to ne uspe, ker ga začne boleti glava – se zdi, da smo videli že bolj ali manj vse in zaključni prizor razpravljanja o življenju in smrti ne izzveni globoko, le nekoliko postano.
Niti besedilo niti forma predstave ne zdržita dolžine postavitve. Vsega se v enem besedilu – ali eni predstavi – ne da povedati in poskusi, da bi to vendarle storili, bržkone niso najbolj modri. Toda za odrsko delo, ki vendarle zasleduje ta cilj, se Svetovalec Nine Rajić Kranjac čisto solidno odreže.
