Tiskane izdaje
Tiest režiserja Ivice Buljana na osnovi prevoda Jere Ivanc in s pomočjo dramaturginje Svetlane Slapšak vzpostavlja jasno pozicijo glede vprašanja, kako danes predstavljati Senekovo krvavo tragedijo o krutem maščevanju med bratoma, datirano okoli leta 62.
Buljanov pristop zna pritegniti pozornost in jo popeljati v oddaljen svet Senekove zgodbe. Navdihuje se pri atmosferi antičnega ali skupnostnega gledališča na prostem – igralci občinstvo nagovorijo na ulici, nato jih popeljejo na kratko potovanje v mitsko in osebno preteklost dramskih oseb v sosednji stavbi gledališča, v takšnem vzdušju deluje učinkovito oblikovanje scene kot zunanjega prizorišča Marka Požlepa, vladarska in trnova krona iz naravnih materialov, elementarna oblačila Ane Savić Gecan in igrivo-pretepaška koreografija odraslih ter otrok.
Uprizoritev ohranja čar starodavne zgodbe, a obenem pojasni njen kontekst, s čimer gledalcu omogoči, da se z velikega plana krutosti premakne k bližnjemu opazovanju (ne)človeških vzgibov in mreže povezav, ki jih v svetu tkejo naša soodvisna dejanja. Ožji konflikt se vrši okoli Tiesta in Atreja: ob razkritju, da je Tiest bratu ukradel ženo in ovna z zlatim runom, s tem pa tudi prestol, se je Atrej vrnil iz izgnanstva in prevzel krono, v Tiestu pa načrtuje in izpelje strašno maščevanje.
V dopisanem uvodnem prizoru Milena Zupančič kot Tantal razodene mitološko predzgodbo Tiesta in družbeno-politično ozadje tega časa, v katerem o grehih in zločinih še ni razsojalo sodišče ali država, temveč osebno prizadeti v neskončni spirali družinskega prekletstva in krvavega maščevanja.
V nagovoru pretkano predstavi tudi sebe, Tantala, Tiestovega in Atrejevega deda, ki se je predajal skušnjavi lastne radovednosti in preizkušal vsevednost bogov. Ko se tik zatem Zupančičeva pojavi v moški preobleki kot Tantalova senca, ki jo k tlom vleče težko breme, in se nato namesti v ozadju odra, je njena napoved o potomcih, ki bodo v zločinu nadvladali prednike, že trdno usidrana v vzpostavljeni osnovi za srečanje sodobnika s Senekovim Tiestom.
Zborovski spevi so v prid zgoščenemu toku dogajanja večinoma izpuščeni, pred nami – in (z dodatno stransko razporeditvijo stolov) tudi med nami – pa se v peščenem ringu izrisuje sla dveh oblastiželjnih osebnosti in nekaj njunih notranjih bojev, kot se izražajo v dialogih med Atrejem in dvorjanom ter Tiestom in njegovim najstarejšim sinom.
Na tej stopnji rodovnega prekletstva je Marko Mandić kot Atrej tisti, ki ga žene kolesje destrukcije, Mandić, katerega obraz jeza barva v belo, okoli oči pa riše temne globine, z divjim veseljem snuje strahovit naklep in z razžarjenim pogledom blazneža opazuje svoj uspeh.
Nasproti njemu se Tiest Roberta Waltla sprva kaže kot preudaren mož, ki je spoznal pasti kraljevanja in svobodo skromnega življenja, v njegovi podobi ne moremo več uzreti sledi njegovih preteklih dejanj, besede in geste pričajo le o spominu, ki ga žene v previdnost.
Obrat, v katerem se preda mamljivi obljubi krone in ponujenem razkošju, Waltl izvede počasi in z užitkom, z vrhuncem pa se izrazi v močni odrski sliki, ki napetost skrije za površjem lahkotnega trikotnika med ležernim Waltlovim Tiestom na kanibalski gostiji, poetično podobo žrtvovanih sinov na skritem vrtu in skorajda hudomušno razigranim glasnikom Benjamina Krnetića, ki izdaja nevidno resnico.
Zgodba o tem, kako je tema zagrnila nek osebni svet, je končana, Tiestovo zaključno spoznanje prazen krik, kljub igralski prepričljivosti in privlačnosti scenskega vzdušja pa ostaja drobec vprašanja, kako se je sonce umaknilo z vsega sveta naše družbe.
Nanj nakazuje pravzaprav celotni uprizoritveni prolog – avtorski dodatek ustvarjalne ekipe – k Senekovemu Tiestu, vizualno-zvočno-igralska ritualnost prizorov mladih bratov in pomenljiv Tantalov govor, a ga nato prekrije osebni val maščevanja in na koncu ostane le še kot oddaljen odmev.
