Tiskane izdaje
Skoraj stoletje in pol po nastanku smo lahko v Ljubljani prvič slišali eno največjih mojstrovin operne literature Tristana in Izoldo Richarda Wagnerja v izvedbi Nacionalne opere in baleta iz Sofije. Bolgarski umetniki so se z njo predstavili na Ljubljanskem festivalu v petek, 4. septembra, v Cankarjevem domu.
Festival tako nadaljuje predstavitve del, ki jih domači operni hiši iz kadrovskih, finančnih ali drugih razlogov ne uprizorita. Po odločitvi prireditelja se pričujoča ocena nanaša na predstavo, kot jo je bilo videti in slišati v Gallusovi dvorani na prvem stranskem balkonu nad orkestrsko jamo in z zakritim pogledom na približno tretjino levega dela odra.
Člane uprizoritvene ekipe, ki jo tvorijo dirigent Velizar Genčev, režiser Plamen Kartalov, scenograf Miodrag Tabački, kostumograf Leo Kulaš in oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, naše občinstvo že pozna. Režiser Kartalov je povsem izpolnil pričakovanja. Kot običajno je bil najboljši takrat, ko ni imel »idej« in ni na odru naredil ničesar, medtem ko je z raznimi »režijskimi domislicami« in drugimi posegi ponovno izpričal prvinsko nerazumevanje glasbe in operne umetnosti (»hrepenenjsko valjanje« po tleh in vožnja v »posteljnem luna parku« med duetom v drugem dejanju, »filmski«, »narativni« uvod v opero pred uverturo itd.). Scene je bilo videti premalo, da bi jo bilo mogoče oceniti, medtem ko so bili kostumi oblikovani vlogam in telesnim značilnostim solistov primerno.
Kot pravi R. Kloiber, je v Tristanu osrednji nosilec muzikalnega izraza orkester, ki z učinkovito simfonično polifonijo razkriva skrivnosti in duševne procese, ki jih ni mogoče izraziti skozi besedo ali govorico kretenj. Temu se gostom ni uspelo približati. Sicer solidno pripravljen orkester je nastopil s presenetljivo skromno zasedbo godal, kar pa se ni pokazalo toliko v izdatnosti zvoka kot v izraznosti godalnega korpusa. Kot izvajalsko telo spada orkester v povprečje.
Kakšnih izstopajočih prispevkov orkestrskih solistov ali skupin ni bilo slišati. Ataka je bila pogosto problematična, zato bi bila na mestu večja jasnost pri vodenju ansambla. Izrazno zahteva Tristan od dirigenta precej več kot le korektno veslanje skozi partituro. Spomnimo se samo lanskega zglednega Barezovega nastopa z Lohengirnom! Uvertura je bila medla.
Drži pa, da smo morali med njo zaradi zamudnikov kar štirikrat vstati (in do konca prvega dejanja še trikrat), medtem ko zaključka zaradi ropota ob izvajanju režiserjevega »vsebinskega nadgrajevanja« Wagnerja na odru ni bilo slišati. Nekateri obiskovalci so vstopnice kupili, zato so bili ogorčeni. Orkester je bil ves čas preglasen, kar nad orkestrsko jamo ne preseneča. Začetka drugega in tretjega dejanja sta bila dolgočasna, ker je bilo pevce, ki so peli za »špansko steno«, slabo slišati, igra orkestra pa ni bila zanimiva.
Kljub opisanim težavam pri spremljanju predstave je kmalu postalo jasno, da bodo najboljši del večera solisti. Blagor operni hiši, ki premore takšen ansambel! Solistični ansambel je bil odlično pripravljen in se je po večini izkazal tudi z dobro dikcijo, za kar gre zasluga Richardu Trimbornu. Njegov prispevek je bil znotraj uprizoritvene ekipe najtehtnejši. V vlogi Izolde je blestela sopranistka Radostina Nikolajeva, ki je nosila predstavo.
Odličen Tristan je bil tenorist z baritonsko barvo glasu Martin Ilijev. Brangäno smo slišali v sopranski varianti. Nastop Bajasgalan Dašnjam (v višinah mestoma malce rezek) je bil zelo dober. Kralj Marke je bil odličen basist Angel Hristov (če odmislimo dikcijo in občasen izmik pevskega zastavka), prav tako dobra pa tudi Melot Veselina Mihajlova in Kurwenal Bisera Georgijeva.
Kakovostno so bile zasedene male vloge, v katerih so nastopili Plamen Papazikov, Krasimir Dinev in Nikolaj Petrov, ob njih pa tudi moški zbor. Skratka, Bolgari jemljejo vsaj v pevskem pogledu opero resno in ne privolijo v »subretiziranega« Wagnerja kot pri nas. Kaj vse in na kakšni ravni bi bilo mogoče uprizoriti s takšnimi pevci! Žal pa Tristan ni delo, ki bi ga lahko (od)rešili le odlični solisti.
