Tiskane izdaje
Vadim Fiškin je za naš prostor pomemben avtor, saj deluje na slabo pokritem področju na presečišču med znanostjo (tehniko) in umetnostjo. Natančneje povedano, je seveda umetnik, ki pa se pri delu posveča vprašanjem, tesno povezanim z znanstvenim dojemanjem sveta, ki temeljno določa stanje in ravnanje aktualne civilizacije.
Zdi se, da je v srži njegovega interesa sam princip »tehne«, s pomočjo katerega se človek opira na naravne danosti, jih izkorišča, preoblikuje, a se hkrati tudi odtujuje od narave in lastne bitnosti, prepotentno podlega slepilom o dominantnosti in trdnosti svojega položaja v stvarstvu. Fiškin opozarja na krhkost na togih fizikalnih zakonitostih zasnovanih konceptov, konstrukcij oziroma konstruktov.
Na aktualni razstavi se predstavlja s prerezom svojega dela v zadnjih dveh desetletjih, loteva pa se dokaj širokega diapazona tematik. Gledalcu pričara različne iluzije, demonstrira prikrivanja, preobrazbe in jih hkrati vsaj delno razkriva, pokaže kot varljive. S pomočjo tehnologije na primer na zid projicira vrata (prehod, izhod), ki se odpirajo in zapirajo, prehod skoznja seveda ni mogoč, a igra večjih in manjših navideznih možnosti za to utegne vendarle vzbuditi v gledalcu željo, da bi poskusil.
Tako kot pri številnih drugih delih Fiškin razgalja slepila, ki niso zgolj tehnološka, ampak širše družbena, ujetost slehernika v konstelacijo silnic, ki mu na videz odpirajo raznolike možnosti, v resnici pa tvorijo okolje, v katero je nemočno ujet, mu prepuščen. Za nagrado za sprejemanje pravil je sem ter tja nagrajen z nekaj trenutki instantne pozornosti (delo Snow_Show), s plehko počastitvijo »srečnih dobitnikov« kot elementom sodobnega potrošniškega »raja«.
Z dvema deloma Fiškin postavlja pod vprašaj naravo in smiselnost sodobne tehnologije. Razstavil je svečo, ki prek termoelektričnega generatorja omogoča gorenje električne sveče (surogata), in ventilatorje, ki poganjajo električno vetrnico, ki ustvarja elektriko, ki poganja te iste ventilatorje …, zgolj navidezni, potratni perpetuum mobile torej, ki ga lahko gledamo kot širšo prispodobo današnje energetike, gospodarstva, politike …
Umetnik preizprašuje temeljne fizikalne zakonitosti, pomene, postreže s paradoksi, v avantgardistični maniri svojih ruskih rojakov doseže navidezno »zmago nad soncem«, s preprostimi sredstvi simulira kompleksne sheme, pojave in s tem nakaže, da morda le niso tako kompleksni, kot se nam zdi. Demonstrira, kako je dojemanje odvisno od našega gledišča, stališča, kako malo je treba, da se nekaj banalnega zazdi magično. Za pošten odmerek poetičnosti poskrbi posnetek poleta toplozračnega balona v Postojnski jami (projekt za gledališče), ki ga lahko dojamemo kot slikovito metaforo človeške moči in nemoči, ujetosti.
Ob koncu postavitve je gledalec, kot bi bil udeleženec čarovniške predstave odkritosrčnega čarodeja, soočen z avtorjevim priznanjem, da čarovnije ni, da gre le za iluzijo, »milni mehurček«, kar je simpatičen sklep in hkrati streznitev, ki lahko da misliti tudi manj kritičnemu obiskovalcu. Da bi bila razstava še sugestivnejša, bi bilo dobro ublažiti, »obložiti« sterilnost nekaterih del, njihovo racionalno jedro nadgraditi tako, da bi bile »igre«, ki jih ta ponujajo, še intrigantnejše, vabljivejše.
