Tiskane izdaje
Pod »dramo« Večno mladi, ki je menda evropska uspešnica, je podpisan Erik Gedeon, vendar ni povsem jasno, zakaj. Gre predvsem za kolaž pop in rock skladb oziroma vsem znanih hitov, medtem ko avtor tistih nekaj vrstic besedila prepušča v povsem svobodno reinterpretacijo protagonistom posameznih inscenacij, tako da očitno za izvedbo zadostuje le nekaj izhodišč, sugestij in napotkov. To pravzaprav pomeni, da je zgolj avtor ideje, ki sicer ni posebej inventivna, vendar njegov koncept tako imenovane songdrame funkcionira.
Sicer brez posebnega presežka, kar zadeva zabavnost, a kljub temu sodi med vrhunske stvaritve, vsaj kar zadeva slovensko produkcijo. Večina projektov, ki se pri nas prodaja kot komedija, je vse prej kot smešnih, večinoma so to precej za lase privlečeni dialogi, anemično duhovičenje in neredko celo slaboumni gagi, tukaj pa je zabava na vrhunskem nivoju. Zasluga gre predvsem igralcem, ki so ne samo izvrstno priredili svoje sicer maloštevilne iztočnice, temveč so sijajni v vseh elementih igre, pa naj je to interpretacija pesmi, izmenjava replik ali situacijska komika.
Skoraj nikogar ni mogoče posebej izpostaviti, saj predstava nima šibkega člena, morda v že tako sijajni zasedbi še za odtenek izstopata Mateja Pucko in Kristijan Ostanek. Potencirano karikirani liki starostnikov res ponujajo na videz enostavno nalogo ustvarjanja burkaške atmosfere, vendar jih večina protagonistov upodobi presenetljivo prepričljivo. Sandy Lopičić tukaj ni imel zgolj priložnosti za režijo, temveč kot akter in predvsem korepetitor daje temu kabaretu tudi med predstavo izjemno dinamiko ter ob koncu tudi nekaj južnjaške nostalgije.
In prav nostalgija je eden od temeljnih principov, ki presega zgolj farso in norčavost. Čas dogajanja je postavljen petdeset let v prihodnost, kar je izhodišče za ironiziran pogled na preteklost, na soočanje s starostjo (dramaturg Vili Ravnjak v spremnem besedilu opozarja na naraščajoč problem pojava gerontofobije), pa na minljivo in predvsem navidezno ter pogosto umetno napihnjeno slavo igralskega poklica. V zadnjih letih smo videli že kar nekaj projektov, ki ironično in s porogljivo distanco preizprašujejo gledališki medij, in čeprav predstava Večno mladi na tem področju nima velikih in usodnih pretenzij, predstavi problematiko kratkočasno in učinkovito.
Precej je tudi črnega humorja in vsakršnih nekorektnosti, denimo obmetavanje protagonistov s »pepelom« Vlada Novaka, scenograf Matic Gselman pa je v odrsko ikonografijo umestil še portrete »pokojnih« velmož SNG Maribor na čelu z direktorjem Danilom Roškerjem, vendar vse funkcionira v okviru stopnjevanja karikature in ne posega v polje cenene vulgarnosti.
Tukaj je še odlična eklektična kostumografija Lea Kulaša, ki je skupaj z Jasminko Marksl tudi avtor maske, tako da lahko predstavo ocenimo kot enega bolj uspelih kabaretnih projektov v zadnjem času. Zaradi sijajne realizacije v svojem žanru si zasluži najvišjo oceno.
