Tiskane izdaje
Poznate tisti občutek, ko greste v gledališče gledat priredbo romana, starega skorajda sto let (1939), in spoznate, da je priredba odlična, da proza na odru funkcionira, kot bi bila napisana za gledališke deske in ne za intimno prebiranje, ter da so ustvarjalci v predstavo za nameček vpeljali aktualno politično dogajanje (begunska kriza), ki pa začuda nikdar ne zazveni niti sentimentalno, niti nezrelo, niti ne naivno?
A veste, kako je to, ko se navedeno odvija v navdušujoče fragmentarni, interaktivni formi, ki nenehno preseneča in – kot da navedeno ni dovolj – še prepričljivo meša različne estetske pristope, ki so vsi enako vznemirljivi, čeprav so si pogosto tudi diametralno nasprotni? In kaj, če je vse skupaj še koncizno in idejno korektno razdelano?
Navedene kvalitete združuje predstava Iztoka Kovača Veter, pesek in zvezde, za katero je domišljeno, sodobno in predstavi ustrezno priredbo romana napravil Stojan Pelko. Zgodba romana je podana skozi bistvene točke, nikoli dolgovezno, vselej pomensko drseče, v poetični, nežni estetiki, hkrati pa se v to pripoved vriva tudi druga, pripoved o »nekih beguncih«, ki tavajo po severni Afriki, ki bežijo v Evropo in se – na različne načine – srečujejo z »evropskim človekom«. Estetika te »pripovedi« je zastrašujoča, mehanična, groba in nič manj prepričljiva.
V središču predstave so srečevanje ter razdruževanje in nenehno rošadiranje označevalcev in označencev. Noben pomen ni nikoli fiksiran, vsako dejanje, lik, prizor, akcija … se nenehno zaobrača, zaradi česar je predstava pomensko odprta, hkrati pa ravno dovolj jasno izbere svoja pomenska izhodišča, da nikoli ne izgubi fokusa.
Dober primer tovrstnega premeščanja pomenov je prizor, v katerem se pred gledalci, ki začetek predstave spremljajo stoječ na tesno zamejenem delu odra, ne v dvorani, nenadoma razprejo zavese in se zagledajo v dvorano, v množico ljudi, ki en za drugim hitijo med stoli. Na tem mestu je razumevanje prizora poljubno; lahko bi, denimo, šlo za meščane, ki hitijo po opravkih, za mestno gnečo ipd. Nato so gledalci posedeni (posedejo jih prav tri osebe, ki se »izvijejo« iz vrveža), posedejo pa se tudi ljudje v dvorani, da se ustvari iluzija zrcalne podobe, soočenja in, ravno v tej ločenosti, nekakšen občutek enosti v čakanju.
Sledi projekcija, na kateri se izriše zemljevid, s katerega lahko odčitamo število beguncev v letošnjem letu, kar do neke mere zakoliči označevalce, ravno toliko, da vzpostavi neko povezavo, a že so gledalci nenadoma na mestu beguncev(?), so talci, ujeti sredi dvorane, oglasi se rdeči alarm, nato so spet posedeni, tokrat ob strani odra. V enem prizoru se odpre celo vesolje vprašanj, ki pa niso naključna, ker so vsi motivi ravno dovolj »podloženi«, da jih gledalec lahko prepozna. In na isti način deluje celotna predstava, prav vsak prizor.
Na podoben način se nenehno menjujejo vloge, ki jih igrajo igralci, prizorišča, luči, estetika, gib, diskurzi (besedilo priredbe romana je, denimo, prekinjano z avtorskimi replikami). Pomenljivo je denimo srečanje pilota z beduini, ki se z vsakim njegovim korakom, skozi učinkovito koreografijo spreminjajo: iz trebušnih plesalk v teroriste in v miroljubne menihe, dokler ne obstanejo slečeni vseh označevalcev. Stereotipne podobe se tako hitro menjujejo, da se pod njimi naposled razkriva nekakšno bazično, občečloveško izhodišče. Izgubljeni človek, za trenutek brez označevalcev, povsem slečen.
Predstava je hkrati ena tistih, v katerih so vsi gledališki elementi, od besedila, preko igre, do giba, luči, scenografije, glasbe … enakovredni in uravnoteženi med seboj, na odru pa posledično nastaja globok, vznemirljiv, lep in pomensko poln teater.
