Tiskane izdaje
Osnovna paradigma aktualnega časa se zdi konstantna in radikalna sprememba, naš odziv nanjo pa je praviloma obžalovanje, obtoževanje, kes, strah in predvsem nekakšna nostalgija za abstraktnimi »dobrimi starimi časi«.
Kar zadeva umetnost in predvsem gledališče, to velikokrat pomeni radikalni angažma, družbeni aktivizem, demoniziranje domnevnih ali namišljenih krivcev za bližajočo se kataklizmo, učinek pa je zanemarljiv, ničen ali celo kontraproduktiven, kot sta pač sterilna in jalova vsaka agresivna didaktičnost ter branje levitov z odra avditoriju.
Višnjev vrt v režiji Gáborja Tompe se zdi v tej histerizirani atmosferi prav osvežujoč projekt. Režiser pač sledi dvema osnovnima napotkoma Čehova, da mora biti avtor nepristranski opazovalec, ki ne podaja vrednostnih sodb dogajanja in protagonistov, ter da je temeljni ton uprizoritve komedija ali farsa, čeprav seveda ne v zabavljaškem ali ciničnem smislu. Rezultat je sproščena predstava, ki sicer jasno izpostavi problematiko večnega kroga sprememb in nam ob tem dovoli tudi nekaj nostalgije, vendar brez melodrame, patetike in solzavosti.
V ospredju je skladno z napovedmi režiserja klasična tiskana knjiga kot prispodoba sodobnega višnjevega vrta, ki se menda počasi poslavlja, v tem slogu sta koncipirana scenografija Carmencite Brojboiu ter sklepni prizor, ko ostane stari lakaj Firs (Ivo Ban) skupaj s skladovnico knjig pozabljen kot nepomemben inventar, ki nima več prostora v jutrišnjem svetu. Vendar je tovrstnih »višnjevih vrtov«, ki so zapisani izbrisu, še veliko, pravzaprav gre za nekakšno parado simbolnih znakov, ki so bolj ali manj temeljno označevali kulturo oziroma celotno civilizacijsko strukturo prejšnjega stoletja, vendar so – eni bolj, drugi manj neopazno – izginili.
Sem sodijo klasični gramofon, džuboks, analogni fotoaparat oziroma polaroid ..., eklektična kostumografija simbolizira premene v modi, melanholični klezmer se izmenjuje s pop hiti in rockovsko glasbo, ki so prav tako podložni stalnim mutacijam, parodični so vložki z interpretacijo slovenskih ljudskih pesmi, nekako izgubljenih med folkloro in novodobnim poustvarjanjem. In ne nazadnje je bila – vsaj iz javnega in družbenega življenja – izbrisana religija, ki jo pooseblja stalno prisotna podoba ženske v črnem z ikono v naročju, to premiso pa lahko kot futuristično projekcijo razširimo tudi na gledališče kot takšno in ne nazadnje na vso kulturo in umetnost.
Vendar, kot rečeno, vseh teh sprememb v duhu Čehova režiser ne predstavlja kot ultimativno tragiko v slogu, da je to konec sveta, kot ga poznamo, spremembe so pač konstanta, ki se jim je nesmiselno in brezplodno upirati, saj niso usodne, četudi se nam tako zdi. Lahkotnost še potencirajo igralci in igralke. Ksenija Mišič kot posestnica Ranevska se odlično levi iz frivolne kapricioznosti v sentimentalno jokavost, enako večina drugih protagonistov, Aleš Valič je že skoraj preveč karikiran in norčav v svoji indiferentnosti in navidezni angažiranosti. Posebej velja omeniti novo članico mariborskega dramskega ansambla Ano Urbanc, ki se izkaže z jasno in sugestivno retoriko in prezenco ter nadvse prepričljivo upodobi Anjo kot sicer senzibilno in občutljivo, vendar obenem optimistično in vitalno akterko prihodnosti.
Tompa daje z Višnjevim vrtom slovenskemu svetobolju, nihilizmu in zagledanosti v preteklost solidno lekcijo. V zgodovini smo bili priča zatonu in izbrisu izjemnih kultur in civilizacij, vendar je moč regeneracije izjemna, zato je fatalistična in apokaliptična črnogledost odveč oziroma je vsekakor pretirana. Morda sta nekoliko moteča le razpršen fokus in preobilje simboličnih podtonov ter površno nadrobljenih asociacij, vendar lahko tudi to obravnavamo kot še eno parodiranje labirinta kaotičnega kopičenja pomenov v današnjem svetu, ki jim pogosto neupravičeno dajemo preveliko težo, čeprav imajo skoraj zanemarljive posledice. Podobno kot najnovejša sprememba naslova drame - če parafraziram Shakespeara, diši višnjev vrt prav tako sladko kot češnjev.
