Tiskane izdaje
Ko je nekaj dni pred premiero odpovedana tiskovna konferenca, češ da v teh dneh potekajo »intenzivne vaje«, ki jih ni mogoče prekinjati, ker da je predstava »kompleksna« ter zahteva »visoko koncentracijo« igralcev, se zdi, da je to bolj ali manj znak za alarm: šele zdaj da potekajo intenzivne vaje? Kaj je tisto, kar poskušajo ustvarjalci v zadnjem trenutku »pokrpati«?
Po ogledu predstave se ponuja odgovor »vsaj kakšno reč«, a ta odgovor žal ne pride brez spoznanja, da jim je namera naravnost spektakularno spodletela.
Prvo, kar gledalec opazi, je, da Gallusova dvorana nikakor ni primerna za tovrstne gledališke projekte: igralce se celo iz šeste vrste parterja slabo sliši, kar so ustvarjalci tu in tam očitno poskušali popraviti z mikrofoni, a se je ta postopek izkazal kot dvojno neučinkovit: ne deluje režijsko, ker je uporaba mikrofona vključena povsem brezvsebinsko, hkrati pa je mikrofon (ročni mikrofon, ki si ga igralci podajajo med seboj), hud udarec za igro, ki je obremenjena že s tem, da so igralci (s tem pa tudi njihova mimika in gestikulacija) z Gallusovega odra tudi slabo vidni, kar pa na noben način ne pripomore k predstavi: zaradi tega se dogajanje na primer ne zdi nič bolj grandiozno.
A kaj ko je igra celo, ko vse našteto odmislimo, papirnata, prenarejena, neprepričljiva in nezmožna vzbuditi kakršenkoli gledalčev sentiment (med nosilci vidnejših vlog sta izvzeta edinole Boris Ostan in Matej Puc)!
Toda zdi se, da so za to komajda krivi igralci, ki se v resnici niso imeli na kaj opreti: režija in dramaturgija (dramatizacija romana je režiserjevo delo, pri katerem se zdi, da je poskušal neuspešno slediti izrednemu Bondarčukovemu filmu iz 1967) sta preprosto zanič.
Predstava je v dveh delih, pri čemer prvi del zajema dve in drugi eno uro. Prvi del se dogaja v »miru«, drugi »v vojni«. Že na tej točki režiser zagreši idejno napako: namesto soobstoja vojne in miru, kakor ju riše Tolstoj in sta aktualni tudi v sedanji družbeno-politični situaciji (tako imenovani »proxy« vojne), je eno od drugega temeljno ločeno in se bere kot »mir, potem vojna«. Med enim in drugim se ne vzpostavi nikakršen odnos.
Prvi del je razvlečen, a obenem vsebinsko prazen, povsem je porušena mojstrska psihologija likov in vse, kar nam od njih ostane, dramska oseba, ki se znajde nekako v središču, je vreščeča, infantilna, trapasta in neinteligentna Nataša, ki jo na enak način odigrajo tri igralke (Smrekar, Bencik Emeršič in Zupančič), kar daje vtis, da so vse ženske takšne, kakršna je Nataša. V skladu s popačenjem lika, ki mu je odvzet vsakršen osebni razvoj, je to izjemno šovinistična reprezentacija ženske.
Brez psihologije likov nam na odru ostane le malo: dialogi so papirnati, dogajanje zmedeno, neizčiščena estetika pa niha med slabimi poskusi vpeljave modernističnih postopkov, burleske in morda nekoliko specifičnega humorja, ki pa se idejno ne opirajo na nič. Kako daleč gredo ustvarjalci v tem smislu, kaže tudi prizor, v katerem vpeljejo živega petelina: žival imajo priklenjeno na kratek povodec in jo grobo mečejo po odru; gre za mučenje, ki ni niti problematizirano.
Predstava pa ne prinaša le nestrpne reprezentacije žensk in živali, temveč ubira tudi rasistične tone: v nekem prizoru se, denimo, pojavi temnopolt moški, ki se plazi po odru in predstavlja »grozo«. Pri tem je bistveno, da se ustvarjalci na noben način niso distancirali od izvirnika, hkrati pa so ga brali precej enoplastno, zato je predstava celo bolj nestrpna kot nekateri pasusi Tolstojevega dela, v katerih je razviden avtorjev lasten problematičen odnos do, denimo, žensk.
Drugi del predstave je presenetljivo režijsko še slabši; ohrani vse težave prvega dela, hkrati pa daje vtis, da je ustvarjalcem zmanjkalo časa, da bi predstavo v enakem ritmu speljali do konca: dogajanje je povzeto z branjem odlomkov in povzetkov romana, igralci pa se, oviti v veliko dima in osvetljeni z rdečimi lučmi (scenografija je vpadljiva, mestoma domiselna, a popolnoma neumeščena v celoto) podijo sem in tja po odru ter se zaman trudijo vzbuditi občutek tesnobe in brezizhodnosti vojne. Ženske v drugem delu, kjer so (redke) replike osredotočene na politiko in družbeno dogajanje, skoraj ne spregovorijo.
Nato se začne na oder sipati umetni sneg, igralci se nagnetejo na rampo, prebere se spet nekaj vrstic iz romana in – konec.
Predstava, ki je tako celovito neprepričljiva, da je v krajši kritiki nemogoče vsaj omeniti vse nedelujoče aspekte. Tragično in na neštete načine nekorektno.
