Tiskane izdaje
Po odličnem nastopu v vlogi Marte v koncertni izvedbi Jolante Petra Iljiča Čajkovskega (z Ano Netrebko) in po mednarodnih uspehih na opernem odru je solistični recital Monike Bohinec vsekakor dogodek, vreden pozornosti. Mezzosopranistka je ob spremljavi pianista Lecha Napierałe nastopila v okviru Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije z deli Mahlerja, Friesa, Puccinija in Rahmaninova.
Pesmi na besedila Friedricha Rückerta so za solista preizkusni kamen tako v interpretativnem kot tehničnem pogledu, pomenijo pa tudi zelo zahteven začetek recitala. Uvodna Blicke mir nicht in die Lieder je nekako zdrsela mimo.
Morda pevci na solističnih recitalih prav zato večkrat zamenjajo vrstni red pesmi in jo uvrstijo bolj proti koncu cikla. Zdelo se je tudi, da bo klavir preizdaten, a sta izvajalca že takoj v nadaljevanju vzpostavila ravnovesje in dosegla prvi vzpon v Liebst Du um Schönheit.
Če so se med izvedbo prvih pesmi mestoma porajali tehnični pomisleki zlasti ob skokih navzgor v visoko lego, ob na trenutke nekoliko rezki barvi tona ali ob ne povsem kontroliranem vibratu pri kaki modulaciji v bolj oddaljeno tonaliteto, je sklepna Ich bin der Welt abhanden gekommen v vseh pogledih prepričala.
Štiri pesmi na besedila Huga von Hoffmannsthala, op. 27, sodobnega avstrijskega skladatelja Albina Friesa slogovno izhajajo iz poznoromantične tradicije. Pisane so »glasu prijazno« in so hkrati izrazno dovolj bogate, čeprav manj diferencirane in zahtevne kot Mahlerjeve. Izvajalca sta te značilnosti dobro izkoristila in dosegla prvi vrh večera.
Po odmoru je sledilo šest drobnih pesmi Giacoma Puccinija, ki jih precej redko slišimo na koncertnih sporedih. Gre za slogovno drug svet, ki narekuje drugačen način petja, v katerem je Bohinčeva lahko pokazala lepo kantileno in nov izraz, čeprav veljajo v tehničnem pogledu podobne pripombe kot pri Mahlerju.
Nesporen vrh nastopa so bili samospevi Sergeja Rahmaninova. Barva in tip pevkinega glasu se tej glasbi idealno prilegata, hkrati pa pevka tehnično suvereno obvlada vokalni stavek Rahmaninova. Rahmaninov ji je tudi po temperamentu blizu in izvedba je ves čas rasla.
Izvajalca sta z visoko stopnjo ponotranjenja samospevov prepričala in navdušila občinstvo. Pianist Lech Napierała je bil dragocen sodelavec. Ves čas živo prisoten, a nikoli vsiljiv, vedno v dialogu s solistko je pomembno prispeval k uspehu večera.
Kljub zelo dobremu nastopu se zdi, da je naravno okolje Monike Bohinec še vedno predvsem opera in upamo, da jo bomo lahko kmalu ponovno slišali na domačem odru.
