V fizični gledališki uprizoritvi za otroke druge in tretje triade osnovne šole se odvije sedem dni pred vseslovenskim televizijskim kvizom, na katerem se bosta v poznavanju slovenskega pripovedništva in telesnih spretnostih pomerili dve ekipi.
Besedilo Drage Potočnjak prepleta odraščanje v sodobni družbi z izkušnjami in vrednotami junakov slovenskega izročila, »koreografska režija« Branka Potočana ga dopolnjuje v odrsko »našponan« vrtinec telesne in miselne razgibanosti. V prvi se počuti dovolj sproščeno vsa skupina šestih osnovnošolcev (Blaž Šef, Maruša Majer, Boris Kos, Katarina Stegnar, Primož Bezjak, Uroš Kaurin), ki na šolskem igrišču izživlja svoj igrivo tekmovalni mladostniški duh, za pogon miselne izzivalnosti pa poskrbi predvsem najmlajši France (Šef) z izstopajoče radovednim, gibkim in pronicljivim umom.
Potočanov parkur kot urbana telesna disciplina premagovanja ovir s poudarkom na svobodi gibanja, ustvarjalnosti in netekmovalnosti je odlična izbira za izraz mlade in zagnane druščine ter hkrati usklajena z nevsiljivim nagovorom k aktivnosti, druženju na dvoriščih in vpraševanju o tem, kako živeti skupaj z drugimi, ki ga uprizoritev naslavlja mlademu občinstvu z energično vitalnostjo.
Na funkcionalnem scenografskem elementu igrala (Branko Potočan in Sandi Mikluž), ki se ob domiselni koreografski izrabi zlahka spremeni tudi v Francetov dom, Potočan razvije izjemno potencialnost gledališkega giba tako v ambivalentnem prijateljsko-tekmovalnem ozračju šolskega dvorišča kot v povezanem, a finančno obremenjenem Francetovem družinskem življenju. Dinamičen in tekoč gib s številnimi inovativnimi uporabami stopi v funkcijo dramskih odnosov, jih razlaga, razširja z dvoumnostjo in neizrečenim.
Čeprav je tudi sprva sanjski in kasneje televizijski maškaradni vnos mitoloških junakov pripeljan v sodobnost gibalno, atmosfersko in kostumsko razvidno, dramsko in dramaturško ne vpelje polnokrvnih vzporednic med našimi mladostniki in junaki slovenske dediščine z istimi imeni (Peter Klepec, Mojca Pokrajculja, Krištof Lambergar, Martin Krpan in Miklova Zala).
V navezavi na izročilo deloma koreninita spoznanje in razvoj mladostnikov, a mestoma uprizoritev tudi na silo išče povezave in motivacijo za junaško delovanje v posplošeni podobi mitološke razsežnosti, ki bi sicer v celoti grozila s preobsežnimi vprašanji o merilih, pogojih in možnostih »pravega, dobrega« delovanja.
Končna podoba daje vtis, da so ustvarjalci hoteli zaobjeti v celoto preveč pomenskih plasti. Uprizoritev je nabita z referencami, pogledi na današnje odraščanje in družbenokritičnimi impulzi, vsebinsko tekst Potočnjakove obdela vse, od mladostniškega ruvanja in ljubezni, uporništva, poguma, individualizma do enostarševskih družin, sodobne medijske realnosti in korporativne manipulacije.
Vsa ta preobloženost, čeprav pogosto v podobi angažirano duhovitih prebliskov, mestoma prevesi osrednji lok zgodbe o moči sodelovanja k posameznim interpretativnim vrivkom kritike stanja sočasne družbe, s prešibkimi uprizoritvenimi poudarki pa nekoliko razrahlja strukturno kompaktnost zgodbe o dogodivščini šestih prijateljev, pravljično navdihnjenih v zbor junakov.