Tiskane izdaje
Philippe Saire, švicarski koreograf alžirskega porekla, ki je svojo plesno skupino ustanovil pred tridesetimi leti v Luzanu, predstavo Zatemnitev okviri v štirikotni, pol tretji meter globoki »bazen«, nad katerega postavi publiko, ki dogajanje pod seboj spremlja prislonjena na ograjo.
Medtem ko uvodni prizor, v katerem se trije nastopajoči, kostumirani v kopalke, leže premikajo in prestavljajo po razgrnjenih brisačah, asociira na zunaj gledališki prostor (od sonca razbeljeno plažo), se v nadaljevanju pripovednost utopi v abstraktnih vizualnih spremembah, ki jih plesalci izvajajo z manipulacijo po tleh raztresenega črnega materiala – ta učinkuje kot pesek, a je dejansko kavčuk –, vse bolj zgoščeno atmosfero pa soustvarjajo svetlobne spremembe, vključno s hipnimi zatemnitvami, in pa zvočnost, katere frekvence proti koncu gledalci ne le slišijo, ampak občutijo v telesih. Plesalca in plesalka tako postopoma vse bolj delujejo kot brezosebni akterji, ki med gibanjem v »bazenu« pod publiko ustvarjajo spreminjajočo se štiridimenzionalno sliko.
Že ležerno premikanje in prestavljanje plesalcev na brisačah ustvari učinek vzorčenja, v tej fazi sicer brez fizične sledi, ko se plesalca kostumirata v črna oprijeta kostuma, ki v celoti prekrivata njuni telesi, pa se »zlijeta« s črnim materialom, ki ga med gibanjem razporejata po prostoru in okoli ležeče plesalke izrisujeta obrise.
Plesna predstava se tako transformira v dinamično vizualno kompozicijo, v kateri se belo prizorišče prek granitnih odtenkov temno niansira, ko nastopajoča proti koncu plesalko oblečeta v črno oprijeto opravo in jo povsem prekrijeta materialom, pa se dogajanje izteče v črnino.
Zatemnitev vsebinsko sproža mnoge asociacije: od metamorfoze fizike poležavanja na plaži v onstransko metafiziko, od prehajanja skozi presihajoče bivanje do samega konca, ki ga uprizarja z materialom nasuta gomila, pa vse do fluidne transformacije svetlobe v temo, iz katere v zaključnem prizoru poblisnejo svetlobne točke in nakazujejo ponavljanje omenjenega procesa.
Četudi Zatemnitev lahko spominja na happeninge, v katerih so perfomerji svoja, v barvo potopljena telesa uporabljali kot »čopiče«, pa je v nasprotju z njimi gibalno, zvočno in svetlobno trdno zakoličena in ne vsebuje odprtih, naključnih mest. Petinštirideset minutna Zatemnitev je izvedbeno natančna in premišljeno strukturirana sublimna gibalno-vizualna izkušnja.
