Tiskane izdaje
V uvodnem prizoru plesne predstave Žepi polni zvezd koreograf in plesalec Branko Potočan stoji na piramidi, sestavljeni iz pručk, in ta se, ko si okoli glave ovije vrv, poruši.
Predstava, ki jo je postavil s svojo trenutno »žensko« skupino Fourklor, igralcem Goranom Završnikom ter Markom Brdnikom in Urošem Rakovcem, ki pod odrom spremljata dogajanje na klavirju in kitari, se tako začne v trenutku, ko se roke zarijejo v nekdaj polne, a zdaj natrgane žepe, skozi katere so zdrseli mladostni zagon in življenjski načrti.
V nadaljevanju posameznikov zlom spodvije v preteklost, ko je bila prihodnost na široko razprta, postopoma pa se oblikuje sporočilo, da življenjske krize ne gre prepoznati kot dokončne življenjske zavoženosti, ampak je s spremembo perspektive preteklost mogoče ugledati v odtenkih, ki osvetlijo sedanjost in prihodnost.
Potočan ne ponuja poenostavljene recepture o pozitivnem mišljenju, ki naj bi povprek in počez odbijalo nesreče in tegobe, ampak se loti razlogov, zaradi katerih se ljudje odpovedo svojim talentom in ciljem. Balerina, ki se na vrvi lahkotno spusti na prizorišče, na tleh trdo pristane zaradi sovrstnic, ki jo med plesom spotikajo.
Prizadevanja posameznikov zatira večina in prav ti, ki klecnejo pod pritiski, so nato glavni zatiralci zagnanih nadobudnežev. Ta univerzalni vzorec je prek povezovalca Gorana Završnika kontekstualiziran s stereotipi o slovenski neumorni pridnosti, o družbeni nepravičnosti, ki ščiti privilegirane kršitelje zakonov, o sodobnih gladiatorjih – vrhunskih športnikih, v katere ljudje projicirajo lastne neuresničene želje, pa vse do visoke stopnje slovenske samomorilnosti; slednje ni stereotip, ampak statistika.
Predstava omenjenim vedenjskim vzorcem ponuja alternativo, da so ovire lahko razumljeni kot izzivi, kar med drugim uprizarjajo hendikepirana plesalka, ki na tleh odpleše duet s soplesalko, plesalki, ki izvedeta duet na s stropa obešeni tkanini, in skupinske plesne sekvence na krogih.
Predstava je zasnovana kot linearna, mehko prehodna povezava prizorov, ki jih nastopajoče izvedejo z rekviziti, med katerimi je poleg omenjenih na tleh položena vrv, na in ob kateri se nastopajoča premika podobno animiranemu liku v znameniti italijanski risanki La linea, nekaj pa je tudi povsem plesnih prizorov.
Večini plesalk sicer manjka izvedbena večplastnost preteklih Fourklorovih ekip z odrsko prekaljenimi mački, ne nazadnje sta mladi ekipi prilagojeni tudi avtorjeva koreografija in režija. A čeprav mestoma učinkuje kot prikaz delavniške produkcije, je predstavo mogoče meriti z drugačnimi vatli – kot Žepe polnih zvezd, namenjene zlasti mladi publiki.
Predstava namreč vsebujejo prava, tako osebna kot družbeno kritična sporočila: da pri uresničevanju svojih ciljev in želja ne gre kloniti pred odpori okolice, da se nad življenjem včasih zgostijo nepredirni oblaki, skozi katere pa slej ko prej posijejo svetlejši toni, in da je celo v najbolj mračnih trenutkih vrv namesto za dokončen umik bolje uporabiti za akrobatske vragolije.
Vendar prav slednje kot nekakšna pika na i na koncu predstave nerazumljivo umanjka. Ta se sicer zaključi s poetično izvedbo deklet na krogih, a udarjanje s palicama po dveh izpraznjenih krogih spominja na odzvanjanje navčka, kar še podkrepi krhko telo poslednje plesalke na krogu, ki omahne in počasi zdrsi v globino.
