Tiskane izdaje
V ponedeljek so na drugem koncertu Zlatega abonmaja v Cankarjevem domu nastopili Dunajski simfoniki pod vodstvom dirigenta Charlesa Dutoita. Na sporedu so bila dela Prokofjeva, Debussyja in Musorgskega.
Za začetek so predstavili izbor osmih odlomkov iz 1. in 2. Baletne suite Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva. Izbor je bil reprezentativen in tudi dramaturško zaokrožen. Orkester je pokazal predvsem lep zvok, medtem ko je izvedbi manjkal ritmični naboj in posledično dobro vodenje muzikalnih napetostnih lokov.
Nasploh je bil pristop h glasbi Prokofjeva v več pogledih nekako »romantičen« z opazno težnjo po mehčanju »robov«. Vendar so ritmična jasnost, gibanje in razvidni »robovi« esenca te glasbe in, presenetljivo, z njihovim mehčanjem slabi tudi emotivni naboj glasbe.
Po odmoru je sledil Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja. Tu se je Dutoit kot interpret pokazal v drugačni luči. Slišali smo lepo oblikovano izvedbo z veliko fantazije in interpretativne svobode, kot jo ta glasba zahteva. Ob odlični solistki na flavti se je izkazal tudi orkester, še posebej če upoštevamo nekatere omejitve dunajskih pihalnih inštrumentov.
Koncert so sklenile Slike z razstave Modesta Musorgskega v orkestraciji Mauricea Ravela, torej v različici, ki jo najpogosteje srečamo na koncertnih odrih. Izvedba je zapustili mešan vtis. Kljub vrsti lepih trenutkov in izpeljav bi bila lahko oblikovna gradnja jasnejša in z bolj izostrenimi kontrasti.
Orkester je pokazal svoje številne in že znane kvalitete kot izredno lep in uravnotežen zvok orkestra kot celote, plemenita godala, odlično zvokovno kompaktnost pihal v sekcijskih nastopih, nekaj odličnih orkestrskih solistov in še bi lahko naštevali. Igra je bila na visoki profesionalni ravni, vendar precej rutinska. Delovali so utrujeno. Še največ izvajalskega žara so pokazali v Farandoli iz orkestrske suite Arležanka Georgesa Bizeta, ki so jo zaigrali za dodatek. Zelo dober koncert, vendar bi od tako odličnih izvajalcev lahko pričakovali (še) več.
