Ocenjujemo: Zlati abonma

Orkester Elizejskih poljan. Dirigent: Philippe Herreweghe. Cankarjev dom, Ljubljana.

pet, 04.03.2016, 18:00

V sredo je v okviru Zlatega abonmaja Cankarjevega doma nastopil Orkester Elizejskih poljan pod vodstvom dirigenta Philippa Herrewegheja s tremi popularnimi Beethovnovimi deli.

Orkester izvaja dela na avtentičnih inštrumentih iz obdobja njihovega nastanka in upoštevaje sodobno razumevanje takratne izvajalske prakse.

Iskanje novega, drugačnega in še neizrečenega je neločljivo povezano z umetniškim izražanjem. Drugo vprašanje pa je »rekonstrukcija« umetniškega ­izraza preteklosti s sklicevanjem na najnovejša muzikološka dognanja. »Avtentičnosti« izvedbe ni mogoče rekonstruirati in tudi njeni najbolj goreči privrženci so pri upoštevanju pomembnih dejavnikov izvedbe dokaj selektivni.

»Dokumentarna« izvedba je tako lahko dragocena informacija, medtem ko je izrazno samoomejevanje na podlagi znanstvenih spoznanj legitimno le, če je primarni cilj glasbene izvedbe njena »historična­ pravilnost« in ne njena izrazna umetniška prepričljivost.

Da k sreči ni tako, nam potrjujejo­ tudi umetniško prepričljive izvedbe nekaterih »specialistov«. Poudarjanje upoštevanja najnovejših dognanj je predvsem pomemben tržni dejavnik, ki izvajalce razlikuje od drugih in jim olajša prodor. Že Toscaninija so promovirali kot dirigenta, ki je zvest zapisu partiture (čeprav v praksi ni bil). Za marsikaterega dirigenta je »stara glasba« tudi obvoz, ker sicer v običajnih okoliščinah zaradi dirigentske tehnične nebogljenosti o kaki karieri ne bi mogel niti sanjati.

Pri specializaciji za »staro glasbo« gre predvsem za estetsko usmeritev in spremenjen odnos do zvoka, kar je povsem legitimno in ne potrebuje »ideoloških« znanstvenih utemeljitev. Ker je to estetsko vprašanje, je tudi odnos do tovrstnih izvedb stvar osebne odločitve, ali sprejmemo drug zvokovni ideal ali ne.

Sam se ne bi odrekel Bachu na sodobnem klavirju, pa tudi Chopina na njegovem »avtentičnem« inštrumentu ne bi hotel prav dolgo poslušati. Prav tako menim, da sodobni orkester ni povzročil Beethovnu nobene škode, ampak mu je zaradi večjih izraznih možnosti prej koristil.

Zvezda torkovega večera je bila violinistka Isabelle Faust v Beethovnovem Violinskem koncertu. Z izjemno muzikalnostjo, odlično intonacijo, pretehtano oblikovanim fraziranjem, plemenitim tonom, popolnim obvladovanjem dinamike in tehnično dovršenostjo izvedbe je očarala občinstvo.

Tudi ona se pri igranju opira na »zgodovinski kontekst repertoarja« in upošteva »sodobne muzikološke raziskave«. Koliko jo to omejuje v izrazu, da je bila njena izvedba hladna, je težko presoditi. Zaradi hitrega tempa prvega stavka se pri šestnajstinskih pasažah ni bilo mogoče izogniti nekoliko etudnemu vtisu, zato pa je izrazno zažarel umirjeni pasus po kadenci. Kot celota je bil tretji stavek ­najprepričljivejši.

Izvedba Uverture Coriolan in Simfonije št. 5 v c-molu je bila v vseh pogledih korektna, z jasno zastavljeno in izpeljano interpretacijo formalne strukture, vendar brez izvedbenega in izraznega presežka, zlasti zaradi umanjkanja daljših napetostnih lokov.

Nekateri tempi v simfoniji so bili hitrejši, kot smo sicer vajeni. Tudi malce več jasnosti izza dirigentskega pulta mestoma ne bi bilo odveč. Orkester je igral na zavidljivi ravni, pri čemer zlahka odmislimo nekatere nerodnosti. Celoten koncert pa je bil kljub temu močnejši v pogledu »pravilnosti« kot prepričljivosti.

Prijavi sovražni govor